Homeopatija in malarija

Svetovni dan malarije praznujemo 25. aprila, 2007. ga je ustanovila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) z namenom preprečevanja pojava in širjenja bolezni. Poseben dan naj bi dodatno seznanjal dežele na območju malarije z izkušnjami in uspešnimi programi držav, kjer so pojav bolezni omejili, hkrati pa se tako iščejo tudi sponzorji za raziskovalne projekte. Po podatkih WHO je umrljivost zaradi malarije upadla globalno kar za 42 odstotkov, v Afriki se je skoraj prepolovila. Statistični podatki tudi pravijo, da se je obolelost po svetu zmanjšala za 25 odstotkov. Projektu zdravljenja malarije so se že pred nekaj leti pridružili tudi homeopati brez meja, ki na odpravah po Afriki brezplačno svetujejo in pomagajo obolelim.

Malarija je vročinsko obolenje, ki ga povzroča parazit, imenovan plazmodij, prenašajo pa samice komarja iz rodu Anofeles, ki so ravno zato uvrščene med deset najbolj nevarnih živali na svetu. Tipični znaki so huda mrzlica, ki ji sledi močno povišana telesna temperatura in nato potenje. Pojavijo se po sedmih do dvanajstih dnevih od okužbe. Simptomi so lahko v zgodnji fazi neznačilni za malarijo, kot npr. vročina, drgetanje, potenje, vrtoglavica, slabost in bruhanje, glavobol ter splošno slabo počutje, zato neredko obolenje zamenjamo za gripo. Pogosti znaki so še suh kašelj, bolečine v mišicah, hrbtu in povečana vranica, posledica pa slabokrvnost ter zlatenica. Okužba s posebno vrsto plazmodija, falciparumom, je bolj resna in lahko povzroči odpoved ledvic, krče, zmedenost, komo ali celo smrt. Znaki se pogosto ponavljajo periodično, kar sovpada z življenjskim ciklom plazmodija – razvoju, razmnoževanju in sproščanju iz krvih ali jetrnih celic. Ravno zaradi cikličnega nastopa težav lahko sklepamo, da gre za malarijo in ne gripo.

V Sloveniji bolezni ni, zbolijo pa lahko potniki, ki se vrnejo iz krajev tropskega in subtropskega pasu.

V Sloveniji se malarija redko pojavlja, znanih je nekaj primerov pri popotnikih, ki se mudijo na območjih subtropskega in tropskega pasu. Rizična območja v tem pasu so Srednja in Južna Amerika, Antili, Afrika, Azija, južna Evropa in Pacifik. Verjetnost, da bi se kot popotnik okužili s plazmodijem, je odvisna od tega, kam potujemo, kako dolgo se bomo tam zadržali, kje bivamo, na podeželju ali v mestih, v katerem letnem času se odpravljamo, od načina in razmer potovanja ter stopnje zaščite. Največ smrtnih primerov zabeležijo v subtropskem delu Afrike, kjer je več kot polovica vseh bolnišničnih primerov ravno zaradi malarije, ker je delež komarjev, ki prenašajo najnevarnejši plazmodij, največji.

Pri potovanju na rizična območja priporoča klasična medicina preventivno jemanje zdravil proti malariji ali antimalarikov, vendar to ne zagotavlja popolne zaščite, obenem pa se lahko pojavijo neželeni stranski učinki (npr. želodčne težave, glivične okužbe, nevropsihološke motnje itd.). Prvi ukrep je, da se pred piki komarjev fizično zaščitimo – uporabljamo zaščitna sredstva proti piku, mreže proti komarjem in ohlapna oblačila, ki pokrivajo čim večji del telesa. Na območjih z malarijo se izogibamo nočnemu življenju pod zvezdami, ko so komarji najbolj aktivni, ter potovanju v deževnem obdobju, ko je nevarnost okužbe največja.

Eno od glavnih zdravil za malarijo tako v klasični medicini kot že pred tem v homeopatiji je kinin. V farmaciji so ga danes nadomestila modernejša zdravila, v homeopatiji pa učinke lubja kininovca v majhnih odmerkih še vedno izkoriščamo, saj se proti zdravilu ni razvila odpornost. Verjetno zato, ker predpišemo zdravilo samo osebam, ki razvijejo znake, ki ustrezajo zdravilu. Homeopatsko zdravilo chinchona pubescens ali krajše china spada med eno glavnih homeopatskih zdravil za zdravljenje mrzlice. Na območju Afrike se je dobro obnesla tudi artemisia, znana pa so še druga klasična zdravila, ki odpravljajo bolezen, npr. arsenicum, eupatorium perfoliatum, natrium muriaticum in druga.

Homeopatska zdravila se ne jemljejo preventivno, ker se predpisujejo šele na osnovi znakov, ki jih oseba razvije ob pojavu bolezni. Vendar pa jih lahko v redkih primerih uživamo izjemoma tudi kot zaščito – npr. pred potovanjem na nevarnejša območja. Namesto klasičnih antimalarikov lahko jemljemo določena homeopatska zdravila kot npr. ledum v nizki potenci že nekaj dni pred začetkom potovanja. Prav tako ga vzamemo po vsakem piku. Če zbolimo, pa se posvetujemo in zdravimo pod zdravniškim nadzorom oziroma nadzorom homeopata.

Zanimivo je, da so ljudje na rizičnih območjih sprejeli malarijo kot del vsakdanjika in ji namenjajo bistveno manj pozornosti kot vsak popotnik z zahoda. Prav gotovo je posledica usklajenosti z materjo zemljo in vsemi njenimi prebivalci. Če že ne homeopatska, je filozofija zelo blizu homeopatski, kjer se nikoli ne borimo proti bolezni, temveč pustimo, da organizem deluje naravno. Prijateljem naravne oblike zdravljenja je blizu tudi filozofija, da se brez globljega vzroka, torej ko ne delujemo proti naravnim zakonom, ki so običajno drugačni od človeku prilagojenih, malarija sploh ne bo pojavila. Največji izziv pa je, da premoremo dovolj ljubezni, da sprejmemo in se zavemo, da ima vsako živo bitje pomen in prostor na planetu. Pa vse najboljše.