Ko sem prvič zasledila vest, da so Angelini Jolie zaradi povečanega – kaj povečanega, zelo velikega – tveganja za nastanek raka prsi odstranili obe zdravi dojki, me, priznam, niso spreleteli nič kaj prijetni občutki. Pogledala sem se, zares, si celo privzdignila majico in nekaj trenutkov opazovala dvojico, ki je leto dni hranila mojega otroka. Bi si jih odrezala zdrave? Bi?
Vsekakor me je vest (in minute premišljevanja in brskanja, ki so sledile) naučila eno: če bi iz hudobije lahko proizvajali elektriko, o, to bi bilo skrbi hitro konec. Še vsi, ki jim Volovja reber ni dala spati, bi si oddahnili. Saj je v bistvu ne potrebujemo, vetrnice.
Nato so sledili še ezoterični zapisi, da je telo naš tempelj, da so samo negativne skrbi tiste, ki privlečejo raka nase, in da kdor dobro misli, zdrav ostane. Zbudite se, lepo prosim. Je mar rak kazen? So vsi tisti, ki jih je ubil, ubijal (in nato izpustil) naredili kaj narobe? So se jim črne misli motovilile toliko časa, dokler jih bolezen ni začela žreti, ker so si je pravzaprav tiho in globoko želeli? To bi bilo šele grozljivo! Morda je telo res naš tempelj, a je res tudi, da mu nadeneš streho, ker veš, da bo, četudi je danes sonce, enkrat – v bližnji ali daljni prihodnosti – nedvomno deževalo. Razumete?
Vse preveč smo družba hipnega obilja. S težavo se ukvarjamo, ko pride (čeprav jo že dlje pričakujemo), in velikokrat dejansko pride ravno zato, ker smo imeli dotlej zaprte oči. Izvemo za diagnozo, pa si rečemo c'est la vie, pa naj traja, dokler traja! Nekaj je v tej življenjski veselosti, ki zrači, nekaj pa je tudi v zdravi pameti in dejstvu, da medicina vendarle napreduje, da vemo danes o človeškem telesu toliko, da bi se marsikdo izpred sto let od osuplosti držal za glavo.
Ko sta Crick and Watson leta 1962 dobila Nobelovo nagrado za odkritje strukture DNK, sta si lahko nadela tudi odličje najpomembnejšega znanstvenega odkritja 20. stoletja. Zdaj lahko telo spoznavamo globlje. Res je, odstotki so »samo« odstotki, nemeseni, a če danes izvem, da imam 85-odstotno verjetnost, da umrem zaradi tega ali onega, če vem, da sem tako izgubila mamo in babico, potem ja hočem – če se le da – v svoje roke vzeti škarje (kako simbolno) in platno svojega življenja (in da, pri nas poseg krije zdravstveno zavarovanje)! Mar tudi tisti, ki imajo težave s srcem, ne nehajo riniti v usta mastne krače? No, nekateri ne. Ampak zakaj ne, kaj je njihov izgovor in kaj si bodo lahko rekli v opravičilo, ko se poslovijo kakšnih 20 let prezgodaj?
Še enkrat. Bi si jaz odrezala obe dojki? Taki kot sta, sta vendar moji! Ne vem. Veste, sram bi me bilo tukaj in zdaj strumno in glasno reči ne. Ali pa reči da. Pred boleznijo (in smrtjo) prav vsi pokleknemo. In to je pravzaprav edino, kar se mi zdi blizu v sicer abotni kolumni glasne in jezne Vedrane Rudan, to je, da se smrti jebe za statistiko. Ampak v resnici to ni pomembno, kot niti ni pomembno, ali so bili nameni slavne igralke v rak industriji čisti. Vendarle je ženska, ki ni smela biti tiho. V svetu filma štejejo obline. A pustimo vse to pri miru. Z znanstvenega stališča je naredila pravo stvar. In če lahko naredim korak, da stopim k sebi, nočem ždeti pri miru.
Pametujemo le, ko smo zdravi. A ko smo bolni, tik pred smrtjo morebiti, začnemo na vse kriplje v mukah praskati po posteljnih stranicah, da bi ja čim dlje ostali. In zakaj ne bi? BRCA1 in BRCA2 nista samoroga. Dejansko obstajata. Saj si lahko vseeno nadenemo kristale, se kopamo v vonju dišečih palčk in malo potolažimo z zvočno terapijo. Samo, kaj pa vem, morda temu ne ponudimo ekskluzivnosti nad svojim življenjem.
