Recimo ji Neža, tako so jo poimenovali tudi v filmu Hočem živeti. Na velikem platnu predstavi doživljanje s svojimi besedami, ki jih spremlja neprepoznavna slika njenega obraza. Želela je ostati anonimna. V filmu jo upodobi izvrstna igralka Nina Rakovec, s katero sta govorili o občutjih, ki jih je bilo treba razumeti in tudi pokazati pred kamero. Pobudo za nastanek filma je dal PUM Radovljica (projektno učenje za mlajše odrasle je izobraževalni program, ki ga od leta 2000 v Radovljici izvaja Ljudska univerza Radovljica), program je financiran iz Evropskega socialnega sklada prek ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nastanek filma sta omogočila občina Radovljica in program Mladi v akciji, pri realizaciji pa je pomagala nadobudna ekipa Vizualist. Scenarist in režiser Nejc Levstik je posnetke strokovnjakov, igranje in pripoved resničnega dekleta izvrstno povezal v celoto. Po ogledu ne boste ravnodušni.
Izguba
Film povzame Nežino izkušnjo, zelo zgoščeno prikaže zaporedje dogodkov. V najstniških letih je ostala brez mame in ob tem doživela šok. Nežino zgodbo smo poskušali razumeti tudi z razlago socialne pedagoginje Ariane Tekalec Babič, vodje dnevnega centra Šent, slovenskega združenja za duševno zdravje, v katerem skrbi za motivacijo in spodbudo posameznikov s težavami, da se navadijo živeti z boleznijo in terapijo, ki ima veliko stranskih učinkov. Pojasni, da lahko vsak od nas doživi depresijo ob raznih obremenitvah ali nenadnih dogodkih, ki spremenijo našo življenjsko utirjenost. Nadaljuje: »To je normalen odziv telesa; ne gre samo za žalost. Zraven so brezup, praznina, tema, krivda, samoobtoževanje ... Prizadeti opisujejo občutke, kot da bi na njih stal slon, ne morejo se premikati, vstati, jesti, razmišljati. Faze joka skoraj ni. Ko so najbolj depresivni, menda skoraj ni nevarnosti za samomor – kamor depresija pogosto vodi – tudi ubiti se ne morejo, saj nimajo ne zadosti volje ne energije.«
Sama
Z mamo sta živeli skupaj. Po smrti je ostala sama. Obiskovala sta jo sestra in brat, ki sta se že odselila. Očeta ne pozna. »Eno leto je bilo navzven vse v redu. Sestra me je prišla vsak dan pogledat, a večino časa sem bila sama,« pove. Vodja dnevnega centra pojasni, da so težave z duševnim zdravjem posameznika precej zapletene, veliko jih je »leta ležalo v svoji sobi, ne samo da so bili ves čas v stanovanju. Niti bližnji, prijatelji ne morejo pomagati. Grozljivka je enkrat priti iz sobe. In ta korak je ključen!«
Od rezanja do tuširanja
Šok je bil tudi za njene sošolce. V prvem letniku gimnazije še ni spletla veliko prijateljskih vezi. Pravi, da v razredu ni bila priljubljena. Negativna čustva so se začela kopičiti, zbrala so se na balkonu; želela je skočiti v globino. »Streznil me je telefonski klic. Iz jeze sem razbila kozarec in se porezala. Občutek je bil fenomenalen, drugače čustev nisem znala izraziti. Začelo se je ponavljati, čustva je bilo treba večkrat in večkrat spraviti iz sebe,« nadaljuje. Ni lahko poslušati, mnogo teže je bilo njej prenašati breme. Enkrat se je preveč porezala. Poklicala je sestro, šli sta do dežurne bolnišnice, od tam naprej v Begunje, na psihiatrijo. »Na začetku ni bilo bolje, pretihotapila sem si britvice in se še tam porezala. Nihče ni vedel, kaj naj naredim. Po pogovoru s psihologinjo sva prišli do ideje o mrzli vodi, s katero sem se tuširala, ko sem imela krizo, tudi večkrat na dan. Boleča izkušnja, a pomaga,« se nasmehne.
Dekle, težko 32 kilogramov
Verjela je, da bo bolje. Spet je začela plesati, življenje se je vračalo v tirnice. Kasneje je ugotovila, da je še vedno bežala, iz ene stvari v drugo. Nehala je jesti. Pri 32 kilogramih je bila spet v bolnišnični oskrbi. Iz bolnice je odšla na lastno odgovornost, zunaj si je pomagala sama. Udeležila se je programa PUM, v oporo dobila psihologinjo in družino ter dokončala gimnazijo. V programu so povezani, ostajajo v stikih: »Še zdaj, tudi če se ne vidimo, instinktivno vedo, kdaj je kaj narobe, in me pokličejo.« Vodja na Šentu poudari, da se spremembe ne zgodijo čez noč: »Potrebna so leta dela, truda, motivacije in terapije. Varovanca recimo nekaj let ni, kasneje se vrne z dvema otrokoma, kužkom in normalno osemurno službo, kar nam pomeni nebesa; tega ni tako veliko, kot bi si želeli.« Tako kot PUM tudi Šent skrbi za ponovno vključitev v družbo. Posamezniki s težavami so v večini najprej hospitalizirani, nato se pridružijo programu. »Poskušamo jih toliko rehabilitirati, da bodo živeli kot pred boleznijo, v istem okolju,« razloži njihov namen.
Za zdaj gre
Neža ni prepričana o svetli prihodnosti. Stvarno pove: »Še zaplavam v temo. Poskušaš, ker drugače ne gre več. Edina možnost je, da nekaj spremeniš; prej ali slej se nekaj spremeni. Še vedno pa ne vem, kaj bo z mano, a za zdaj gre.« Terapijo je končala, saj se stoodstotno posveča fakultetnim obveznostim. Živi skupaj s sestro in bratom, njihov odnos se je izboljšal. Mentorica na PUM Mateja Rozman Amon je videla njen dnevnik, v katerega je zapisovala svoja občutja in dogodke. Iz zapiskov je, ko je ideja o filmu že zorela, Neža napisala konsistentno zgodbo. »Ko sem prebirala dnevnike, je bilo težko, vendar je bilo samo snemanje lepa izkušnja, saj so mi mentorice, pumovci in ekipa stali ob strani,« povzame nastajanje filma. Veliko ji pomeni, da je bila med snemanjem zraven in da so jo upoštevali. S predvajanjem v različnih mestih pred različnim občinstvom bodo skušali predstaviti duševno zdravje na (p)oseben način in povečati odzivnost ljudi nanj. Socialna pedagoginja opozori na problem nepoznavanja tematike. »Veliko je neznanja, mnogi, ki se ne gibljejo v takšnih krogih, ne ločijo med shizofrenijo in depresijo. Na primer o depresivnih mislijo, da jokajo, o shizofrenih pa, da so morilci. Neznanje vodi v strah, zaradi katerega se ljudje ne odzovejo,« razloži.
Treba se je zamotiti
Še vedno pridejo slabe misli, da si je sama kriva, da je slaba. Tudi dnevniških listov ne more opazovati z razdalje, hitro se ujame v vrtincu negativnosti. »Sproščajoče« se tuširanje je zamenjala z jogo, plesom ter drugimi tehnikami, s katerimi prežene negativna občutja. Konec koncev izlušči bistvo: »Glavni namen filma je pomagati vsaj enemu, ki mu je težko, ki ne more iz tega.«
- O FILMU IZ PRVE ROKE
Mateja Rozman Amon, Nežina mentorica na PUM
»Program PUM izvajamo že 14. leto, videli smo veliko mladostniške problematike, povezane z duševnim zdravjem mladih. Aktivno smo sodelovali s psihiatrično bolnišnico Begunje. Mladostnike so velikokrat poslali k nam na PUM, kjer so lahko iz bolnišnične oskrbe prešli nazaj v normalno življenje. Neža nam je zaupala svoje dnevnike, ogromno na roko napisanih strani. Menili smo, da bi bilo to dobro povedati, ne le zaradi njene osebne zgodbe, ampak zato, da predstavlja druge, saj so zgodbe mladih z duševnimi težavami podobne. Naša vloga v programu je integracijska, pomagamo jim nazaj v sistem, tudi Neža je naredila izpite po normalnem gimnazijskem programu. Šola ji je omogočila pedagoško pogodbo, po kateri je opravljala predmetne izpite, učitelji so pripomogli s konzultacijami. Dvesto šol je kupilo film, upam, da ga bodo uporabljale. Učitelj se mora po ogledu pogovoriti z učenci, iz tega lahko naredijo pet, šest preventivnih delavnic. V njem vidim predvsem preventivo, da se z mladimi o tem čim več pogovarjamo. Velikokrat sošolci in učitelji ne prepoznajo stiske, ne vedo, kaj narediti, ali pa se ne zavedajo, kako resno je. Ljudje mislijo, da se nihče ne reže, da ni z nikomer nič narobe; preprosto si ne upamo vprašati in se vtikati v osebne stvari. Lahko bi razširili tudi na družbo; ljudje bi morali biti bolj občutljivi drug za drugega, bolj pozorni. Kar pa izginja pri odraslih in otrocih, to je najhuje, saj ljudje ostanejo sami s svojimi problemi, ogromno bi se dalo narediti prej; z ozaveščanjem in predvsem s skrbjo drug do drugega.«
Nejc Levstik, scenarist in režiser filma Hočem živeti
»Zadali smo si izziv, da vse, kar je Neža doživljala, povemo v kratkem filmu, ki mora biti zgoščen in neposreden. Želela je ostati anonimna, kar priča o tabuju, ki obstaja okrog duševnega zdravja. Odločili smo se za igrane prizore z Nino Rakovec, eno najboljših igralk generacije, ki je briljantno prikazala različna čustvena stanja. Tudi med snemalnimi dnevi smo šli iz ene težke situacije v drugo; ni bilo premora. Srečo smo imeli, da je bilo ves čas navzoče dekle. Po njenih odzivih sem vedel, da je vse, kar snemamo, pristno. Ponoči smo snemali prizor prihoda v psihiatrično bolnišnico, tukaj gre zahvala direktorju Damijanu Pernetu, ki nam je to omogočil. Dogovorjeni smo bili, da se umaknemo, če se zgodi redni primer. Ravno tisti dan se je. Enako kot v prizoru, ki smo ga snemali, je prišel rešilec, nato so tehniki pospremili fanta v bolnišnico. Z nami so bile tudi mentorice iz PUM, ena je rekla: 'To je naš pumovec.' V tistem trenutku sem začutil, da ne snemamo fikcije, temveč realno življenje, eno zgodbo, ki pa nikakor ni osamljena. Mislim, da je bilo ustvarjanje filma za vse nas, tudi zanjo, terapevtsko. Izjemno dragocena izkušnja. Med projekcijo v dvorani spremljam odziv gledalcev. Že tretjič se je zgodilo, očitno se bo vedno – ponavadi po koncu začnejo ploskati – celotna špica se odvrti v popolni tišini, in ni kratka. Čutim napetost. Namen je torej dosežen, saj nismo nič naredili, če bi ljudje pozabili film v trenutku, ko bi odšli iz dvorane.«
Nina Rakovec, glavna igralka, ki upodobi Nežo
»Mislim, da ima vsakdo izkušnje ali izkušnje ljudi okoli sebe; tako smo seznanjeni s tematiko duševnega zdravja. Vprašanje pa je, koliko se je zavedamo in priznavamo, da obstaja. Projekt mi je bil všeč ravno zato, da prebijemo stigmo in izpostavimo področje duševnega zdravja; da ne govorimo več o norcih, ki so zaprti v čudnih hišah, temveč o ljudeh, ki se zdravijo; kot bi nekdo pozdravil zlomljeno roko. Če bi se vsi ljudje soočali s sabo, svojim doživljanjem in se ukvarjali s sabo, bi bil svet lažji, kanček lepši. Pomemben se mi zdi prispevek filma. Čutila sem veliko odgovornost, ali bom dovolj verjetna, sposobna odigrati vlogo tako, kot je treba. Gledali ga bodo ljudje s težavami, rada bi, da se v njem prepoznajo ali pa spoznajo svojo stisko in rečejo: »Aha, če se je punci to zgodilo in je našla izhod, lahko uspe tudi meni!« Namen je torej spodbujanje ljudi, da si poiščejo pomoč; ni narobe, da se počutiš šibkega, nemočnega, da ne vidiš izhoda. Srečo sem imela, da je bila Neža ves čas na snemanju, bila je moja trenerka, spomnila se je dogodkov, ki jih je potlačila in jih skozi mene ponovno doživela – vsa čast, da je bila tega sposobna. Kot igralki mi je omogočila neverjetno izkušnjo.«
