Ker se je jogijsko znanje včasih prenašalo samo z ustnim sporočilom, brez zapisov torej, obstaja več različic želve. Današnjo z lahkoto uvrstimo tudi med taoistične vaje samozdravljenja. In kdo ve, kaj je bilo prej, tao ali joga. Konec koncev niti ni pomembno, temveč le, da izkoriščamo koristne učinke ene ali druge metode.
Z želvo sem se najprej srečala na jogi, pred kratkim pa sem naletela na taoistično izvedbo. Na kratko gre taoistična zgodba, zakaj so ljudje začeli posnemati njeno delovanje, približno takole: V davnih časih, ko so ljudje živeli še v gorskih votlinah, je plaz kamenja zasul vhod. Ujeti družini je sčasoma začelo zmanjkovati hrane, pomoči ni bilo od nikoder, moči so jim pešale. Nakar so opazili, da je ostala z njimi zaprta tudi želva. Čudili so se, kako je tako dolgo preživela brez hrane, in začeli opazovati njeno delovanje. Večinoma je bila pri miru kot kamen, samo vsake toliko časa je iztegnila iz oklepa vrat, da je lahko dosegla kapljico vode, ki je padla iz stropa in ji je pomagala preživeti. Lačni, brez hrane, so začeli oponašati njeno delovanje. Če je pripoved resnična, so jih odkopali žive 800 let pozneje.
Po legendi sodeč ne preseneča, da spada med naravne vaje pomlajevanja tako zunanje, še bolj pa notranje. Ker izvajanje stimulira delovanje notranjih organov, predvsem ščitnice in obščitničnih žlez, se pospeši celotni metabolizem. Telo se ob redni vadbi pomlajuje in izžareva notranjo lepoto, ki je posledica skladnega delovanja energetskih centrov.
Z vajo raztezamo vratne mišice, posredno pa delujemo tudi na živčni sistem, ki se začenja v vratu. Sočasno izboljšamo gibljivost in prožnost hrbtenice ter povečamo pretok krvi v vratu. Mišice ramen se okrepijo in sprostijo, zato priporočam izvedbo osebam, ki so pogosto utrujene, imajo občutek otrplih ramen ali zatezanja ter bolečine v vratnih in ramenskih mišicah.
Predvsem pa naj bo želva opomnik tistim, ki brezglavo hitijo, naj raje hitijo počasi. V življenju je namreč v določenih situacijah dobro tudi upočasniti, se celo ustaviti. Se spomniti, da imamo tako kot želva varno zatočišče vedno s seboj. In kdaj je boljši čas kot poleti?
Izvedba
1. položaj: Zavzamemo udoben položaj in vzravnamo hrbtenico. Želvo lahko izvedemo stoje ali sede – npr. na stolu, v položaju diamanta ali prekrižanih nog. Globlje vdihnemo.
2. položaj: Ob izdihu spustimo brado proti prsim oziroma jo povlečemo navzdol kot želva, ki se skrije v oklep.
3. položaj: Ob vdihu postopoma in počasi dvigujemo glavo, tako da dvignemo zadnji del vratu in ramena, nato pa potisnemo glavo nazaj, kot da se želimo z vrhom dotakniti zadnjega dela vratu oziroma dvigujemo brado naprej in navzgor kot želva, ki pogleda iz oklepa. Podaljšamo grlo, odpremo prsni koš in sprostimo ramena.
Korake od 2 do 3 ponavljamo ob naravnem ritmu dihanja vsaj dvanajstkrat, nato pa se ob izdihu vrnemo do nevtralnega začetnega položaja 1, tako da spustimo brado. V položaju 3 se lahko pri naprednejši varianti zadržimo ob naravnem ritmu dihanja okoli 5 vdihov in izdihov oziroma štejemo do 6 z zadrževanjem diha, če smo povsem zdravi. Najprimernejši čas za izvajanje je zjutraj, takoj ko vstanemo, ali pred spanjem. Opozorilo: želve naj ne izvajajo ljudje z akutno poškodbo v vratu, posamezniki s težavami s koleni naj jo izvedejo stoje, pri bolečinah v nogah pa sede na stolu.
