Ljudje smo – dajmo si priznati! – v prvi vrsti vizualni. Seveda je pomembna karizma, ki jo človek oddaja, a da se to zgodi, je nujno, da se najprej v svoji koži sploh dobro počuti.
Tako sem se ta teden lotila novega izziva – prvič v življenju sem obiskala fitnes. Bom zelo iskrena: do tovrstne športne dejavnosti sem vedno imela določene pomisleke. Kaj pa vem... Vse tiste naprave, na njih pa, kot sem si predstavljala, do zadnje potankosti izklesana teleščka brez grama odvečne maščobe. Le kaj naj jaz počnem med njimi?
Ko sem prestopila prag Cube Fitnessa v naši prestolnici, me je prešinilo: Uf, ti Ljubljančani. Saj ne, da bi imela kakšne posebno slabe izkušnje z njimi, je bila pa – vsaj večina njih – vedno malce prefina za moj okus. Preoblečena v čisto navadne pajkice in čisto navadno majico sem počasi odtavala proti telovadnici. Na moje začudenje pa tam nisem našla nobenih posmehljivih deklin v povsem novi fitnes opremi prestižne blagovne znamke. Le par mišičnjakov, ki se niso pustili motiti, tako da sem lahko brez strahu švignila mimo.
Vse drugo je bilo po pričakovanjih: ker je bila vsa ta fitnes mašinerija zame še vedno španska vas, sem pač odšla na tekaško stezo, na kateri sem bila dobrih 45 minut, torej ves čas, ki sem ga ta dan preživela v telovadnici. Velik uspeh je bil že to, da sem iz telovadnice odšla s premočeno majico. In ugotovila sem, kje si nastavim hitrost teka. Še več: našla sem celo gumb za simulacijo hoje v hrib. Bravo jaz!
Po nekaj dneh sem ponovila vajo. Po pol ure teka sem sklenila, da je dovolj moje strahopetnosti, in se končno spravila tudi na druge naprave. Šlo mi je prav dobro (vsaj mislim), dokler nisem ugotovila, da sem – medtem ko sem romala od ene naprave do druge – izgubila ključek garderobne omarice. Najprej sem še precej sramežljivo pogledovala okoli, nato pa me je zajela panika. Čeprav mi je bilo nerodno, sem šla na kolena pred vsako napravo, na kateri sem telovadila. Pogledala sem pod njo, na njo, v njo. Ključka nikjer!
V upanju, da ga je medtem že kdo našel, sem odšla na recepcijo. »Ne, tukaj ni ničesar,« mi je rekla prijazna gospodična za pultom. »Koliko pa je bila številka tvojega ključka?« 69, sem odgovorila. »U, 69. Opasno!« se je oglasil nekdo izza mojega hrbta. Haha, res smešno. NOT!
Eden od tistih mišičnjakov, ki sem jih do zdaj le sramežljivo pogledovala s svoje tekaške steze, se je ponudil, da gre z mano še enkrat preverit v telovadnico. »Daj, bom jaz tole dvignil, ti pa poglej, če je spodaj!« mi je rekel in kar tako mimogrede dvignil – steper. Okej, zdaj mi je jasno, zakaj je on vsakič, ko pridem na fitnes, tam. A ključka še vedno ni bilo nikjer. Ko se je ves natreniran spravil še na rože, če je ključek nemara padel kam med liste, mi je postalo jasno, da ga ne bova našla.
No, če pa pogledam s svetle plati: sem vsaj navezala stik z ljudmi iz fitnesa, ki tudi približno niso tak bavbav, kot sem si predstavljala. Cena: 20 evrov. Takšna je namreč postavka za izgubljeni ključ. A plačala še nisem – so rekli, naj počakam, morda pa ga do naslednjič najde čistilka. Držim pesti.