Pred potjo v oddaljene kraje, kjer so podnebne in siceršnje razmere precej drugačne od nam znanih, v okoljih, kjer krožijo povzročitelji, ki jih pri nas ni več, ali so higienski standardi nižji, je treba urediti zdravstveno zavarovanje in se dovolj zgodaj zaščititi s cepljenjem ter zdravili pred okužbami s katero od nalezljivih bolezni. O vseh podrobnostih z Ondino Jordan Markočič, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Koliko časa pred odhodom se je treba cepiti proti, denimo, hepatitisu A in A + B, rumeni mrzlici, tifusu, tetanusu, za kar se menda Slovenci tudi najpogosteje odločajo?
Pri nekaterih vrstah je treba opraviti dve cepljenji v razmiku vsaj štirih tednov, da pridobimo dovolj visoko zaščito, ki prepreči razvoj bolezni v primeru okužbe. Začetek cepljenja se svetuje od pet do šest tednov pred odhodom. Pri drugih vrstah je dovolj en odmerek vsaj dva do tri tedne pred odhodom. Nekatera cepljenja lahko opravimo pri osebnem zdravniku, vsa, ki so obvezna ali priporočena za določene predele sveta, pa v specializiranih ambulantah za potnike Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
Katere so najpogostejše tegobe potnikov v predelih sveta, ki so za nas eksotični?
Potovalna diska doleti od 20 do 60 odstotkov potnikov. Dobijo jo že na potovanju ali kmalu po vrnitvi domov. Bolezen je posledica okužbe z različnimi mikroorganizmi ali zastrupitve z njihovimi presnovki. Okužimo se s hrano ali povzročitelje bolezni prenesemo v telo z umazanimi rokami. Običajno je driska blaga in mine sama od sebe, v četrtini primerov zahteva spremembo v potovalnem načrtu in včasih bolnika za kak dan tudi priklene na posteljo. Če jo spremlja povišana telesna temperatura ali je blatu primešana kri, je potrebna zdravniška pomoč. Potovalna driska je lahko posebno nevarna za dojenčke in majhne otroke, za nosečnice, starejše in bolnike z zmanjšano odpornostjo, pri katerih lahko bolezen privede do nevarne izsušitve organizma oz. dehidracije. Pri težavah poskrbimo za ustrezno nadomeščanje izgubljenih tekočin in elektrolitov.
Malarija je najpogostejša bolezen v tropih oziroma subtropih, kajne?
Malarija je vročinsko obolenje, povzročajo jo paraziti plazmodiji. Poznamo štiri tipe. Čas od okužbe do prvih znakov bolezni je od 10 do 28 dni, včasih tudi več mesecev. Klinična slika je odvisna od vrste parazita in bolnikove imunosti. Prvi bolezenski znaki so utrujenost, glavobol, bolečine v mišicah, križu, trebuhu, prsnem košu. Odvisno od vrste povzročitelja se začnejo v presledku od 42 do 50 ur pojavljati napadi z mrzlico, visoko temperaturo (nad 41 stopinj Celzija) in potenjem, ki trajajo od tri do šest ur. Lahko se pojavijo tudi bruhanje, driska, zlatenica in izpuščaj na koži. Med posameznimi napadi se bolnik počuti razmeroma dobro. Mogoči so odpoved delovanja ledvic, pljučni edem, tudi okvara možganskega tkiva. Huda možganska oblika malarije je lahko smrtna.
Priporočljivo je preventivno jemanje antimalarikov.
Tablete je treba začeti uživati pred odhodom na malarična območja. Rezervoar okužbe je človek. Parazita prenaša samička komarja vrste Anopheles. Komar s pikom obolelega vsesa parazita in ga vnese v kri zdravega. Pika predvsem v mraku in ponoči. Zavarujemo se z oblačili svetlih barv, ki zakrijejo večji del kože, uporabljamo insekticide za uničevanje insektov v zaprtih prostorih, preprečujemo dostop mrčesa v bivalne prostore z zaščitnimi mrežami, spimo pod zaščitnimi spalnimi mrežami, pomembna je tudi uporaba repelentov, ki vsebujejo več kot 30 odstotkov DEET (N,N-dietil-3-metilbenzamid). Pri sočasni uporabi repelenta in zaščitne kreme za sonce najprej nanesemo na kožo kremo za sončenje, nato repelent. Nanos ponavljamo na nekaj ur.
Kaj svetujete staršem, kako naj načrtujejo potovanje z majhnimi otroki?
Zlasti predšolske otroke je treba cepiti proti več nalezljivim boleznim kot odrasle, ker so dovzetnejši. Denimo, potovalna driska ali malarija pri njih potekata dlje in s hujšo klinično sliko, lahko se konča s smrtjo. Med potovanjem pogosto zbolijo za prehladom, angino, vnetjem ušes, dobijo vročino. Tudi v urejenih bazenih je voda lahko kontaminirana in kopanje lahko vodi v črevesne nalezljive bolezni, kožne nalezljive bolezni, vnetje ušes in podobno. Pri otrocih se višinska bolezen pojavlja enako pogosto kot pri odraslih, a znaki niso specifični (izguba apetita, razdražljivost, spremenjen vzorec vedenja, nespečnost). Pot z letalom je za majhne otroke in dojenčke lahko naporna. Poskrbeti moramo za izenačevanje pritiska v ušesih (med spustom letala naj otrok pije ali žveči), hidracijo. Neposrednemu sončnemu obsevanju se izogibamo in poskrbimo za zaščito. Pri potovanju v trope svetujemo uporabo krem z zaščitnim faktorjem, višjim od 30.
