Minuli vikend sem se udeležila tradicionalne akcije Slovenskih novic 100 žensk na Triglav. Letos smo jo pripravili že 49., jaz sem se ekipi, ki sodeluje pri tem projektu, pridružila prvič.
Adrenalin je noč pred pohodom naredil svoje, zbudila sem se namreč že malo čez drugo zjutraj. Do pol petih sem se silila ležati, potem pa nisem več zdržala. Med budnico, za katero sem še nekaj ur prej, ko smo ob pivu imeli spoznavni večer, mislila, da bo zame prava katastrofa, sem si tako že veselo umivala zobe.
Pot s Pokljuke proti našemu najvišjemu vrhu sem že prehodila, a to je bilo pred leti, tako da sem skoraj povsem pozabila, kje pelje, koliko časa se hodi do katere postojanke in kar je še takšnih stvari. Bila sem pozitivno presenečena: do Vodnikovega doma in nato do Planike, ki leži na 2408 metrih nadmorske višine, sem se tako rekoč sprehodila. Vsi ti vzponi na Primoža in redna telovadba so hvalabogu naredili svoje – v pohodu sem uživala, energije sem imela več kot dovolj, da sem spotoma sklepala tudi nova prijateljstva, zato je bil izlet še toliko lepša izkušnja.
Če se nam je med potjo vsaj vsake toliko še pokazal sonček, pa je bil dom pod Triglavom, ko smo do tja prispeli, že povsem zavit v meglo. In v sneg! Seveda sem si želela, da bi nas fantje, ki smo jih imele s sabo, spustili do vrha, a z glavo skozi zid se pač ne da. Bilo je prenevarno. Sicer pa ima tudi kepanje in mavžanje s simpatičnimi gorskimi reševalci – in to sredi septembra – svoj čar.
»Ti, poslušaj, tole mora biti pa kar pestra služba,« sem od mraza zardela v lica rekla enemu od reševalcev, ko smo se po zabavi na snegu vrnili v toplo kočo. »A moja služba? Ja, jaz sem drugače policaj, ni dolgčas, to je res,« me je malce zmedeno pogledal. »Kako policaj? A nisi reševalec?« sem začudeno vprašala. »Ja, sem. Ampak prostovoljno.« Nato se je za šankom razvila prava debata: izvedela sem, da so med izkušenimi fanti, ki so nam ves čas pohoda dokazovali, kako zaupanja vredni so, dva policaja, pa avtomehanik, nekaj upokojencev...
»Skratka, od tega, da rešujete življenja v gorah, nimate nič, za preživetje morate poiskati drugo delo?« sem še enkrat preverila informacijo. »No, po uspešni akciji dobimo za kakšno malico. In če nas sredi delavnika pokličejo, da se je nekdo ponesrečil, gremo lahko prej iz službe, če nam šef to seveda odobri,« so mi razložili. Malce nerodno sem jih pobarala, ali to torej počnejo iz čistega veselja. »Težko je reči, da nam je reševanje v veselje, to bolj čutimo kot poslanstvo. Občutek, da nekomu lahko pomagaš, ko mu življenje visi na nitki, je neprecenljiv,« mi je modro odgovoril eden od njih.
