Gibanje je nujno tudi v zrelih letih

Gibanje lahko nadomesti zdravilo, nobeno zdravilo pa ne more nadomestiti gibanja, pravi dipl. fizioterapevtka Karmen Ilc Plut iz Zdravstvenega doma Ljubljana, enota Center. Telesna dejavnost je pomembna tako za preprečevanje zdravstvenih težav kot za boljše okrevanje. »Zlasti kronični bolniki bi morali vsaj nekaj minut na dan posvetiti zmanjševanju težav z gibanjem, saj bi tako manj obremenjevali tudi svoje bližnje.« Strokovnjaki pravijo, da bi vsakdo, ki nima hujših obolenj, moral biti telesno dejaven od tri- do štirikrat na teden po 30 minut. »Primerni so lahka hitra hoja, nordijska hoja, plavanje, kolesarjenje, funkcionalna vadba, aktivno vrtnarjenje, intenzivna gospodinjska opravila, hoja po stopnicah. Pri tem se je treba prepotiti in zadihati, a le toliko, da se še lahko pogovarjamo.«

Za ljudi, ki veliko presedijo, preležijo oziroma so telesno nedejavni, so najprimernejši hitra in nordijska hoja ter kolesarjenje, namesto dvigala naj uporabljajo stopnice; hoja naj bo odločna, da se telo vsaj malo prepoti. Preobremenjeni z delom in stresom naj izberejo dejavnosti, ki zvišajo utrip srca in povzročijo potenje, dobrodejne so tehnike sproščanja (npr. joga, taj či, avtogeni trening). Pri povišanem holesterolu, krvnem tlaku in krvnem sladkorju ter osteoporozi najbolj koristita vzdržljivostna aerobna vadba (od tri- do štirikrat na teden) in do dvakrat na teden vadba za povečanje mišične moči; za ljudi s temi težavami so primerni kolesarjenje, hitra hoja, nordijska hoja, funkcionalna vadba, razgibana gospodinjska opravila, vendar je pri bolnikih s hipertenzijo potrebna previdnost. Z naštetimi dejavnostmi se lahko ukvarjajo le, če v mirovanju njihov sistolični (zgornji) tlak ne presega 200 mm Hg oziroma diastolični (spodnji) ne presega 115 mm Hg, opozarja sogovornica. Če se kljub rednemu gibanju pojavi huda bolečina (npr. ob nenadnem zasuku, hladnem vremenu, dvigu bremena), si izberemo najbolj ugoden sprostitveni položaj; če nam prija, boleči, napeti predel ogrevamo (vroča prha ali kopel, savna, toplotne obloge). »V akutni fazi se odpovemo dejavnostim, ki povečujejo bolečino. Večkrat menjamo položaje, pri vsakem gibu ali hoji napnemo globoke trebušne mišice.«

S sodelovanjem gre hitreje

Fizioterapevtske ambulante so polne bolnikov z akutnim poslabšanjem kroničnih bolezni gibal (npr. cervicovrahialgija – bolečina v vratu, rami in roki, lumboishialgija – bolečina v križu, ki se lahko širi v nogo), z vnetjem mišic, tetiv, s preobremenitvenimi sindromi (zlasti roka, komolec, rama), s poškodbami (zvini, zlomi, raztrganine mehkih struktur) in zaradi staranja prebivalstva tudi kroničnih bolnikov (izrabe sklepov nog, težave s hrbtenico, motnje ravnotežja, koordinacije), našteva sogovornica. »Terapijo ocenimo kot uspešno, če se izboljša funkcionalno stanje bolnika, če ima manj bolečin, če se poveča gibljivost sklepov, če se izboljša refleksna odzivnost telesa na zunanje dražljaje oziroma motnje, če se zmanjša oteklina pri edemih, če se povečata vzdržljivost in moč določenih mišičnih skupin.« K izboljšanju zelo pripomore sodelovanje bolnika, saj se določene aktivnosti ne končajo po osmih ali desetih obravnavah pri fizioterapevtu. »Naučeno mora upoštevati vsak dan, npr. napetost trebušnih mišic, izogibanje prisilnim položajem, izvajanje razteznih vaj, pravilno sedenje (zlasti pri sedečih poklicih) in prenašanje bremen. Pri bolnikih, ki se ne držijo naših navodil, opažamo bistveno slabše učinke terapij, pogostejša poslabšanja primarnih težav in ponavljajoča se bolečinska stanja.«

Aktiven življenjski slog pomaga tako pri preprečevanju kot zdravljenju ortopedskih, internih in nevroloških bolezni, povzema fizioterapevtka. »Koristi predvsem telesna dejavnost skozi daljše obdobje. Izberemo vadbo, ki je primerna telesnim zmogljivostim, letom in zdravstvenemu stanju, vsakokrat pa jo prilagajamo svojemu počutju.«