Koncept je že dokaj poznan po vsej Sloveniji, med drugim ga uporabljajo na URI Soča v Ljubljani, v Cirius Kamnik, z njim pomagajo članom zveze Sonček, je povedala dipl. fizioterapevtka Klavdija Krušec, ki v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje (Cirius) Vipava vodi šolo plavanja po tem konceptu. Slovence je z njim seznanila njegova soustvarjalka dr. Joan Martin, ki je leta 1996 vodila prvi tečaj pri nas. Danes ima osnovni in nadaljevalni tečaj ter tečaj za vodjo skupine kar nekaj fizioterapevtov, delovnih terapevtov in specialno rehabilitacijskih pedagogov, je razložila sogovornica, ki pod okriljem slovenskega društva Halliwick vodi osnovni in nadaljevalni tečaj za terapevte.
| Koncept Halliwick Angleški hidroinženir James McMillan, trener olimpijske plavalne reprezentance, je leta 1949 začel učiti plavanje na Halliwick Schools for Girls v Londonu, ki so jo obiskovale gibalno ovirane deklice. Spoznal je, da jih ne more učiti po do tedaj znanih metodah, zato je razvil svojo, ki z nekaj dopolnitvami velja še danes. S sodelavci je kmalu ustanovil Association of Swimming Therapy (združenje terapevtskega plavanja), v katero se je vključevalo vedno več držav. Že zelo zgodaj so se poleg rekreacijskih pokazali številni terapevtski učinki. Leta 1999 se je združenje AST preimenovalo v International Halliwick Association, v katero je vključena tudi naša država. V bazenu je naenkrat največ 5 otrok in prav toliko terapevtov. |
Samostojnost v vodi
V Cirius Vipava je trenutno 96 otrok in mladostnikov, ki zaradi kombiniranih motenj in drugih vzrokov ne morejo obiskovati redne osnovne šole oziroma osnovne šole s prilagojenim programom. »Večina jih ima cerebralno paralizo, imamo pa tudi otroke z downovim sindromom in drugimi oblikami kromosomopatij, z mišično distrofijo in avtizmom. Poleg usposabljanja in izobraževanja poskrbimo za celostno terapevtsko obravnavo, torej za fizioterapijo, delovno terapijo in logopedijo, ter dodatne dejavnosti, kot so igralno-terapevtske urice, hipoterapija, plesno-gibalna terapija, plavanje po konceptu Halliwick in individualna terapija v vodi.« Od leta 2000, ko so dobili svoj pokriti bazen, ga večina otrok redno obiskuje. Koncept Halliwick se je izkazal za izjemno koristnega in med otroki nadvse priljubljenega.
Strokovni delavci se zelo trudijo, da bi njihovi varovanci čim bolj izkoristili svoje gibalne potenciale, se naučili samostojnega premikanja in se v vodi počutili varne. Predstavljajte si, kako se počuti otrok, ki je ves dan na invalidskem vozičku in odvisen od tuje pomoči, v vodi pa postane samostojen, nam poskuša koncept Halliwick približati fizioterapevtka. »Pri delu v vodi imamo še druge cilje – predvsem boljše počutje otroka, zmanjšanje napetosti v mišicah in s tem povečanje gibljivosti, učenje nadzora dihanja, izboljšanje nadzorovanja trupa in glave, vzpodbujanje sprostitve in posledično zmanjševanje bolečin, ki pri večjih otrocih nastanejo zaradi statičnih položajev. Koncept oziroma specifično terapijo v vodi se uspešno uporablja tudi pri rehabilitaciji po operativnih posegih pri otrocih s cerebralno paralizo.«
Za vse starosti
Koncept Halliwick temelji na resnici, da je najpomembnejša tista izkušnja, ki jo doživimo kot zadovoljstvo, veselje in sproščenost. »Prepričani smo, da vsakdo lahko postane plavalec, čeprav ne učimo plavalnih slogov; učenje teh sledi pozneje za tiste, ki postanejo dobri plavalci. Delamo v skupini, kjer se s pomočjo pesmic, igric in učnih pripomočkov, npr. plavajočih in potopljivih igrač ter podvodnega poligona, učimo drug od drugega. Prizadevamo si, da bi otroci začutili radost samostojnega gibanja.« Učenje poteka postopoma, brez hitenja in po programu, ki ga določi vodja skupine. Plavalcu pomaga učitelj in ne napihljivi pripomočki, saj »zadržujejo obraz nad vodo, zato ne vzpodbujajo nadzora dihanja in ravnotežja v mirovanju in gibanju, onemogočajo učenje rotacij, potapljanje in dober položaj trupa, poleg tega vodijo v navidezno varnost in odvisnost, pa še prilagodljivi niso. Količino potrebne pomoči lahko oceni le učitelj, ki mora poznati sposobnosti svojega otroka in mu ponuditi ustrezno podporo, ki jo zmanjšuje z njegovim napredovanjem. Svobodo gibanja lahko plavalec začuti samo brez pripomočkov.« Sogovornica ugotavlja, da je koncept primeren za ljudi vseh starosti in sposobnosti, posebno pa za tiste, ki imajo zaradi nevroloških (npr. po možganski kapi) ali ortopedskih vzrokov težave z gibanjem. »V kolonijah, kjer so z nami tudi zdravi sorojenci naših varovancev, večina teh splava v enem tednu.«
Pri plavalni uri je v bazenu naenkrat od tri do pet otrok in prav toliko odraslih. »Pri nas otroke pripravijo naše zlate varuške, brez katerih bi bila realizacija tako učinkovite oblike dela nemogoča. V vodi se najprej pozdravimo, preštejemo, ugotovimo, ali kdo manjka – pripadnost skupini je zelo pomembna. Vedno sledimo vnaprej pripravljenemu programu. Ponovimo, kar smo se naučili pri prejšnjih urah, dodamo kaj novega ali kakšno malenkost spremenimo. Nekaj časa delamo v skupini, potem pa se vsak učitelj posveti svojemu otroku, s katerim utrjuje novo spretnost. Vedno končamo z igro, ki otroke še posebno razveseli, npr. s čolnom, ki pluje po bazenu, nasede in se skupaj s posadko prevrne.«
