FOTO: Gozdni gusarji uživajo brez igrač

Vse skupaj se je začelo z zamislijo nekaj staršev, ki svojih otrok niso hoteli vključiti v klasičen vrtec, so jim pa želeli omogočiti druženje in igro v naravi. Tako se je marca 2014 zbralo prvih nekaj otrok, starih od enega do treh let, ki so postali prvi Gozdni gusarji, pripoveduje Barbara Košir iz Ljubljane, profesorica športne vzgoje. »Hitro se je pokazalo, da hodimo v pravo smer, da otroci v zunanjem okolju cvetijo, so srečni, zdravi, sproščeni in iznajdljivi. Vse to je pripeljalo do odločitve za ustanovitev zavoda Naraven otrok. Svobodno otroštvo, čas za neomejeno igro, družbo otrok različnih starosti in čarobno preprostost življenja v naravi smo želeli omogočiti čim več otrokom brez plastičnih igrač, brez zahtev po doseganju sistemskih ciljev, brez omejevanja gibanja in usmerjenih dejavnosti. Seveda vse v skladu s tem, čemur so odraščajoča otroška telesa in možgani evolucijsko prilagojeni. Šli smo nazaj k osnovam.«

Barbara je postala strastna raziskovalka alternativnih oblik vzgoje in izobraževanja. Najbližje sta ji dva koncepta. »Prvi je skandinavski tip gozdnih vrtcev. Ustanavljati so jih začeli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na Švedskem in Danskem. Poimenovali so jih vrtci brez sten oziroma vrtci sonca in dežja. Njihova glavna značilnost je namreč, da so otroci na prostem ves čas ne glede na vreme.« Dobrih deset let pozneje, pripoveduje poznavalka, se je takšno varstvo pojavilo v Nemčiji, in ko je v devetdesetih letih postalo uradno priznana oblika predšolske vzgoje, je popularnost gozdnih vrtcev rastla in se širila naprej po Evropi.

Drugi koncept, ki jo je očaral, pa je svobodna demokratična šola. »Korenine segajo v 17. stoletje, v zapise Locka in Rousseauja. Najstarejša demokratična šola, ki še vedno deluje, je Summerhill, ustanovljena 1921. v Angliji. Do velikega razmaha svobodnih šol je prišlo v šestdesetih letih in njihovo število vztrajno narašča. Šole z demokratičnim načinom vzgoje in izobraževanja trenutno delujejo v 32 državah po vsem svetu, med bolj znanimi v Evropi je Sudbury. Pravijo jim tudi šole, kjer pravila postavljajo otroci, vse odločitve sprejema šolski zbor, ki ga sestavljajo vsi učenci in vsi mentorji. Predlog lahko da vsak, sprejmejo ali zavrnejo ga z glasovanjem vseh. Vsi glasovi (od najmlajših otrok do ustanoviteljev šole) so enakovredni. Druga značilnost svobodnih šol je odsotnost učnega načrta, saj si otroci sami izbirajo, kaj, kdaj in koliko se bodo učili.« Pri Naravnem otroku smo prepletli in pregnetli osnovne ideje obeh konceptov ter tako ustvarili neki svoj model, ki ga živimo in dihamo s polnimi pljuči, pripoveduje vidno zadovoljna sogovornica.

Navdihujoče izkušnje

Barbara ter njeni somišljenici Slađana Đukanovič - Didi in Petra Založnik opažajo, da so otroci, ki jim jih starši zaupajo v varstvo sredi gozda blizu Vodic, zelo zdravi in odporni, njihove motorične spretnosti pa so nadpovprečne. »Naravno okolje je del njih, zato zanj tudi skrbijo. Obvladajo zelo veliko veščin preživetja v naravi, od postavljanja zavetišč, iskanja pitne vode, priprave ognjišča, nabiranja divje hrane, tudi kurjenja s kresilom,« pripoveduje sogovornica. »V nasprotju z varovanimi in certificiranimi okolji imajo pri nas možnost tvegati, preizkušati svoje sposobnosti, iskati svoje meje, razvijati samonadzor. Vse to jim daje moč, da zaupajo vase, in znanje, da se odločajo na podlagi notranjih občutkov, ne zunanjih pritiskov.« Ker nimajo igrač in usmerjenih dejavnosti, imajo na pretek časa za prosto igro in raziskovanje. Veliko gradijo, saj imajo na voljo pravo orodje in les, igrajo se domišljijske igre in igre vlog ter ob tem odkrivajo in razvijajo svoja zanimanja. »Prosta skupinska igra, kjer otroci sami sproti določajo pravila in v katero se odrasli ne vmešavamo, je temelj učenja socialnih veščin.« V današnji moderni družbi, v kateri so otroci zasičeni z vodenimi dejavnostmi, takšne igre skorajda ne poznajo več.

»Naš organ odločanja je Gusarski krog. Sestavljamo ga vsi – mali in veliki gusarji, vsi glasovi so enakovredni. Takšen način določanja pravil in reševanja sporov otrokom daje možnost ustvarjanja sveta, v katerem živijo. Niso sledilci, temveč aktivni udeleženci.« Pravila, ki jih postavijo sami, večinoma tudi spoštujejo, saj je motivacija povsem drugačna, kot če jih narekuje neka zunanja avtoriteta. »Učijo se delovanja v skupini, poslušanja mnenj drugih, izražanja svojih misli, potreb, želja ali strahov. Razmišljajo, kakšen svet si želijo. V Gusarskem krogu se smejimo, tolažimo, kregamo in jokamo.« Barbara Košir se vsakič znova čudi empatiji, ustvarjalnosti pri reševanju težav in verbalnim sposobnostim teh otrok. »Pred slabima dvema letoma je eden od otrok predlagal pravilo 'Ne je ne, upoštevamo se'. Postalo je glavno vodilo dogajanja v našem taboru. Resnično razumevanje pomena tega pravila že v ranem otroštvu je neprecenljiva popotnica za življenje.«