Samopoškodbeno vedenje je namerno povzročanje poškodb lastnega telesa, ki si jih posameznik povzroči brez želje po smrti in je družbeno nesprejemljivo, razlaga psihologinja Polonca Čas. »Najpogostejše oblike so rezanje, zbadanje, praskanje, udarjanje (sebe ali npr. v steno), ščipanje, puljenje las, ožiganje s cigaretami, uživanje strupenih snovi. Poškodbe si povzročajo po vsem telesu, najpogosteje pa po rokah, trebuhu in stegnih. Večinoma so površinske, lahko pa tudi hujše in pustijo trajne posledice.« Pove še, da prebadanje telesa ali tetoviranje ne izpolnjujejo pogojev za diagnozo.
»Tisti, ki se samopoškodujejo, poročajo, da ne želijo umreti, ampak se tako pomirijo, kadar ne najdejo ustreznejšega načina. S poškodbo zmanjšajo negativne občutke, rešijo medosebne težave ali izzovejo pozitivno čustveno stanje. Ob tem občutijo olajšanje, ki pa je zelo kratkotrajno. Temu pogosto sledi občutek sramu in samoobtoževanje.« V katerih obdobjih leta je samopoškodb več? Morda ob koncu šole, med prazniki, ob vikendih? Polonca Čas meni, da so vzroki za takšno vedenje povezani z različnimi sprožilnimi dejavniki, zato se lahko pojavlja v katerem koli obdobju leta, odvisno od vrste težav, s katerimi se mladostnik spopada, in morebitne motnje, za katero trpi. Najbolj značilno je za adolescenco (obdobje med puberteto in zrelostjo), pogosto pa se začne že v otroštvu. Več ga je med dekleti kot fanti. »V povprečju traja pet let, pri redkih pa se nadaljuje v odraslo dobo. Samopoškodujejo se predvsem tisti, ki imajo težave s prepoznavanjem in izražanjem čustev na konstruktiven način ter premalo veščin za soočanje z notranjo napetostjo. Neredko imajo pomanjkljivo socialno mrežo. Večinoma so to mladostniki, ki so jim v otroštvu prepovedovali izražati jezo.«
Izpoved… zbudim se in vse se začne znova. Zaničevanje, neuspehi, laganje družini, trenutki veselja in motivacije, potem spet jeza, bes, rezanje, razočaranje, osamljenost, norost, spraševanje same sebe, kako naprej … In hodim naokrog, gledam ljudi, ki so na videz srečni. Čista, gladka koža, brez skrbi, nihče ne skriva rok, nihče se nalašč ne oblači v dolge majice in hlače sredi največje vročine, da bi prikril rane. Nikjer ne najdem nikogar, ki bi me razumel … |
Poskušajmo razumeti
Večinoma je spodbujeno in preplavljeno z močnimi čustvi, kot so jeza, bes, strah, nemoč, brezup, razdvojenost, sovraštvo do samega sebe, razlaga sogovornica. Motivi so različni: to je lahko eden od načinov izražanja čustev, ki jih ne zmorejo ubesediti, s fizično rano poudarijo pomembnost svoje čustvene stiske in »povečajo« možnost za ozdravitev, fizična bolečina zmanjša čustveno bolečino ali pa nadomesti čustveno praznino, s tem dejanjem pridobijo občutek nadzora nad lastnim telesom, sploh če ga nimajo nad ničemer drugim, samopoškodba pa je lahko tudi kaznovanje samega sebe. »Nekateri mladostniki se lahko tako vedejo zaradi potrebe po tveganju, iz upora ali zavračanja vrednot svojih staršev ali države.«
Kaj je v ozadju takšnih poškodb? Zlorabe? Poniževanje? Samopoškodbeno vedenje je neredko povezano z zlorabo v otroštvu, predvsem s spolno, in tudi z nizko samopodobo, pritrdi psihologinja. Z roko v roki gre z motnjami hranjenja, posttravmatsko stresno motnjo, depresijo, anksioznostjo, zlorabami psihoaktivnih substanc, manjšo duševno razvitostjo in še zlasti z osebnostno motnjo. »Dejavniki tveganja so lahko tudi slabi družinski odnosi, neuspehi v šoli, vrstniški zgled. S tem, kako ga prikazujejo, imajo pomembno vlogo in vpliv tudi mediji.«
Zgodnje prepoznavanje samopoškodbenega vedenja in strokovna pomoč sta pomembna tudi zato, ker sicer obstaja verjetnost, da od njega postanemo odvisni. »Večina strokovnjakov, ki se ukvarja s samopoškodbenim vedenjem, meni, da kaže nekaj značilnosti odvisnosti. Mladostniki sami poročajo, da je sčasoma za enako pomiritev potrebna hujša poškodba kot na začetku. Za nastanek odvisnosti od samopoškodbenega vedenja naj bi bil odgovoren endogeni opioidni sistem,« je povedala Polonca Čas, univ. dipl. psihologinja. |
Kaj naj storimo, če pri otroku ali mladostniku zaznamo nagnjenost k samopoškodbam? Kako lahko pomagajo vzgojitelji, učitelji, starši? Ključno je zgodnje prepoznavanje ter seveda ustrezen pristop in strokovna pomoč, kar zmanjša potrebo po takšnem vedenju. »Preventiva mora biti usmerjena k reševanju problemov, ki vodijo k samopoškodbenim mislim. Pri obravnavi je treba biti pozoren na emocionalno, vedenjsko, biološko, kognitivno in socialno komponento. Kot najbolj učinkovit terapevtski pristop se je izkazala vedenjsko kognitivna terapija, ki je usmerjena na spreminjanje negativnih misli in prepričanj o sebi ter na učenje novih vzorcev vedenja. Pri vseh vrstah terapij pa je pomembno mladostnika učiti prepoznavanja lastnih čustev ter njihove jakosti, kriznih situacij ter konstruktivnih načinov spoprijemanja z njimi. V pomoč so tudi sprostitvene tehnike, fizične in pomirjajoče aktivnosti.«
Iz brošure Samopoškodbeno vedenje; izdal jo je Inštitut za raziskave in razvoj Utrip, ki ureja tudi spletno stran tusmo.si, na kateri je veliko koristnih informacij o samopoškodbenem vedenju Najbolj učinkovita pomoč je spreminjanje negativnih misli in prepričanj o sebi ter učenje novih vzorcev vedenja.«
