Trenutni modni argument – uporabilo ga je tudi kanadsko ustavno sodišče – v njen prid se glasi: če je ne dovoljujemo, delajo ljudje prezgodnje in morda povsem odvečne samomore, saj se bojijo, da bo pozneje prepozno.
Bo nekaj na tem. Prijatelj, ki je zbolel za ALS, me je malo pred smrtjo posvaril: »Brane, ne ponovi moje napake. Bil sem odločen, da se fentam, ko si ne bom mogel več riti obrisati. Ko je res prišlo do tega, na, se je pa izkazalo, da se tudi fentati ne morem več.«
Treba je vnaprej misliti na te reči, recimo občasno prositi zdravnika za kaka močna uspavala pa jih dati na varno, da bodo zalegla v enem velikem odmerku.
A vsa zavzemanja za evtanazijo spregledujejo ključno pa skrb vzbujajoče dejstvo, da »pravica do suicida z zdravniško asistenco« podeljuje Medicini še večjo oblast nad življenjem, posameznika pa prikrajšuje za še en element svobode, ki mu sicer gre po naravnem pravu.
Pravico, da sami odločamo o svojem življenju in smrti, nam je skupaj s pravico do samozdravljenja ukradlo 20. stoletje, stoletje vsesplošne medikalizacije. Kar si si lahko še v 19. stoletju nabral na travniku ali vzgojil na vrtu ali kupil v drogeriji, ti je danes dosegljivo le potem, ko se pod recept podpiše zdravnik.
Kaj se je zgodilo s svobodo? S tisto klasično svobodo antičnega svobodnjaka, v katero do srednjega veka niti krščanska vera ni posegala (mučenikom, npr., je dopuščala pravico do samomora »z asistenco mučiteljev«)?
Tisočletja je bila odločitev o samomoru vprašanje samoobvladovanja. Ne glede na postave, šege in vero se je ponujala kot izraz osebne volje. Danes nam jo Država odreka: iz preživelega samomorilca dela psihiatričnega bolnika, ki ga njegovega zločina odvezuje le neprištevnost.
Za dovoljenje oblasti glede evtanazije bo zagotovo potreben štempelj psihiatra, češ da si »sposoben jasno izraziti svojo željo«, specialista za tvojo terminalno bolezen, češ da ni pričakovati izboljšanja, in nazadnje še CSD, češ da pri izražanju take želje ne gre za vpliv podjetnih vnukov. (A vsakdanja izkušnja uči, da velikanske večine dedkov in babic, tudi ko opešajo, ni mogoče spraviti niti v dom, kaj šele v žaro.)
Veliki libertarni psihiater Thomas Szasz (1920–2012) je o teh problemih razmišljal vse delovno življenje (ki mu je sam naredil konec, ne da bi prosil za dovoljenje). Navajam iz svojega prevoda enega njegovih esejev iz Kraje človeka (UMco 1913): »Nadzor nad … tem, da si človek sam vzame življenje, ker tako želi, je osebna zadeva. Če obravnavamo suicid kot zdravstveno zadevo, ki se opravlja na recept, potem nadzora ne puščamo osebi, ki bi si želela smrt; podeljujemo ga državi in njenim zdravstvenim delavcem. Isti proces smo dali skozi, ko je šlo za nadzor nad bolečino: recepti, ki omogočajo pacientom dostop do učinkovite medikacije proti bolečinam, še ne pomenijo, da bi pacienti imeli nadzor nad tem, kako naj naredijo bolečinam konec: kontrola je podeljena državi in njenim zdravstvenim delavcem. 'Svoboda pa je,' je oznanil Acton, 'preprečevanje nadzorovanja.'«
Kdo bo varoval varuhe? Zagovorniki medicinske evtanazije trdijo, da ob zahtevi podpisa še dodatnega zdravnika ne bo verjetno, da bi se ubijanje nebogljenih kar razpaslo. Na to se da odvrniti s še enim Szaszevim argumentom, češ da so nacistično zdravstveno usmrčevanje izvajali zdravniki ob soglasju več kot enega dodatnega zdravnika.
Pred distopijo medicinske evtanazije v nikakor ne daljni prihodnosti, ko bodo družbene razmere poterjale sistematično »reševanje« problemov preobljudenosti, staranja prebivalstva in preobremenjenih državnih financ, nas lahko reši samo dekriminalizacija osebne odločitve, ki mora obsegati tudi svobodno izbiro asistenta. Bolnik se bo zagotovo raje obrnil na svojega najbližjega. Takrat šele bo samomor z asistenco – ki v tehničnem smislu ni noben kunšt – izraz osebne svobode, odločitev pa rezultanta človeških tehtanj, pomislekov in ozirov.
Kaj pa tisti, ki jih bolezen jutri lahko dobi nepripravljene in jih bo Nadzorovatelj oskrboval paliativno, dokler bo kaj denarja?
No, mi lahko vnaprej pisno izrazimo svojo »predposlednjo« voljo in z njo seznanimo bližnje, skrbnika svojega testamenta in, če ne gre drugače, še ZZV.
