Obrezovanje žensk spada med najnizkotnejša dejanja, ki nimajo temeljev v religiji ali kulturi, gre za kruto pokoritev, ponižanje in nadzorovanje žensk. Po nekaterih ocenah na svetu trenutno živi okoli 100 ali 140 milijonov obrezanih žensk, vsako leto pa je pohabljenih še približno dva milijona deklic med sedmim in dvanajstim letom starosti. Somalijska manekenka Waris Dirie, ki je bila obrezana, je ena od najuspešnejših bork proti temu: »Žrtve so drobne deklice, krhki angelčki, ki so nemočni, se ne morejo braniti. To je zločin proti otroku in zločin proti človeštvu. To je zloraba, ki bi jo morali ustaviti.«
Prepričanje, da gre za zločin, ki je prisoten izključno v državah tretjega sveta, z lahkoto ovrže 50-letna Comfort Momoh iz Nigerije, ki je leta 1997 je v londonski bolnišnici St. Thomas odprla kliniko za pohabljene ženske African Well Women's Clinic. V njej vsako leto zdravi približno 350 žensk, čeprav je obrezovanje žensk v Britaniji prepovedano že od leta 1985, tistemu, ki bi ga izvedel, pa grozi do 14 let zaporne kazni. »Mlada dekleta me prosijo: »Comfort, mi lahko vrneš klitoris?« potem postanejo jezne in žalostne, ko izvedo, da tega ni mogoče narediti.« Nekdanja babica porodničarka je pojasnila, da večinoma obrezujejo deklice, stare od pet do 12 let. Na kliniki kar dvakrat na teden opravlja posege ponovnega odpiranja zašite vagine. Obrezovanje in drugo pohabljanje ženskih spolovil naj bi se dogajali zaradi prepričanja, da so obrezane ženske boljše žene. Poseg po navadi izvede tako imenovana babica, ki nima pravega znanja iz anatomije, v prepričanju, da gre za izraz ljubezni, ne nekaj barbarskega. Pretresljivo je, da kar v 90 odstotkih primerov to spodbujajo matere žrtev.
Več tipov obrezovanja žensk
Poseg lahko vodi v hudo krvavitev, težave pri uriniranju, tvorbo cist, vnetje, neplodnost, zaplete pri porodu in več smrti novorojenčkov. Obstajajo štirje tipi obrezovanja žensk: obrezanje kožice klitorisa z odstranitvijo celega klitorisa ali njegovega dela, izrezanje klitorisa in malih sramnih usten, izrezanje klitorisa in malih sramnih usten ter zašitje zunanjih sramnih usten z nitjo ali z rastlinskimi trni (infibulacija) – spolovilo se po tem posegu zaraste tako, da ostane le majhna odprtina za odtok urina in menstrualne krvi, mož pa ženo po poroki prereže z nožem, da ima lahko spolne odnose. V četrto obliko spadajo še hujše oblike iznakaženja ženskega spolovila, kot je izžiganje klitorisa, jedkanje s kemičnimi izvlečki rastlin, spraskanje vagine in drugo. Večina jih spada pod prva dva tipa. Tudi čedalje več moških se pritožuje nad to prakso, saj so spolni odnosi tudi njim neprijetni, pogosto si poškodujejo penis. »Nekateri pravijo, da je izkušnja boleča, kot bi poskušal penetrirati v opečnati zid.«
Starši iz zahodnega sveta svoje otroke, ki jih nameravajo pohabiti, peljejo v domovino na »poletne počitnice«, da jih na skrivaj obrežejo. Comfort se trudi, da bi na letališčih javno ozaveščali o tem problemu, saj se obrezovanje še vedno izvaja v 30 afriških državah, večinoma v Somaliji, Sierri Leone, Gambiji, Eritreji, Sudanu in Nigeriji. Svetovna zdravstvena organizacija je pojasnila, da obrezovanje zgolj škoduje in je grobo kršenje človekovih pravic žensk in deklet. Poseg pa ni omejen samo na Afriko, novembra je novinarka Abigail Haworth poročala, da je bila priča obrezovanju 248 deklet v enem samem dnevu, skupinsko rezanje spolovil je potekalo v okviru nekega slavja v Indoneziji. »Čeprav Indonezija ni država, iz katere bi prihajali podatki o množičnem obrezovanju, ga tam množično izvajajo. Študiji iz let 2003 in 2010 sta pokazali, da je dalo 86–100 odstotkov gospodinjstev svoje hčerke obrezati že pred petim letom. »Več kot 90 odstotkov odraslih je dejalo, da želijo to nadaljevati.«
