Leksikon poljubne znanosti je poln populizmov, kot sta vsem dobro znana izraza božanski delec in sebični geni. Eden takšnih je tudi junk DNK (v dobesednem prevodu bi to pomenilo odpadna DNK). Gre za nekodirajočo DNK, ki smo ji doslej pripisovali premajhen pomen, nedavna odkritja na področju genetike pa jo postavljajo v povsem novo luč.
Skrivnostna DNK
Pred časom so bili rezultati projekta sestavljanja enciklopedije človeške DNK objavljeni v številnih uglednih znanstvenih revijah, kot so Nature, Science, Genome Biology in Genome Research. V petih letih je 450 znanstvenikov iz 32 ustanov z vsega sveta skupaj opravilo 300 let dela za računalnikom. Cilj je bil podrobna analiza ogromnega predela človeške DNK, ki ne sodeluje v kodiranju beljakovin in je navidezno brez prave funkcije. Izkazalo se je, da ta predel niti slučajno ni odpad, temveč je ključen za normalno delovanje naših celic – ne nazadnje predstavlja kar 98 odstotkov celotne DNK, petina te strukture pa deluje kot stikalo za aktivacijo oziroma zaviranje posameznih genov. S tem so se pojavila ugibanja, ali jo lahko povezujemo z določenimi dednimi boleznimi, kot so bolezni srca, nekatere oblike sladkorne bolezni, chronova bolezen in druge. Na vsak način potrebujemo podrobnejše razumevanje teh mehanizmov.
Več spoznamo, manj vemo
Že dolgo je znano, da je delovanje DNK širše od zgolj sestavljanja beljakovin, kljub temu so bili znanstveniki zelo presenečeni, ko so odkrili, kako zelo je naš genom okleščen genov. Že v prvem osnutku mapiranja iz leta 2001 je bilo jasno, da ne vemo veliko o naši dednini; niso našli 100.000 genov, kolikor so jih pričakovali biologi, temveč manj kot 20.000, zaradi česar je človeška vrsta zdrsnila na genetsko pestrost vinske mušice ali celo zrna kvasa. »Razen v primeru, če človekov genom vsebuje gene, ki so nevidni našim računalnikom, postaja jasno, da svojo nedvomno zapletenost v primerjavi s črvi in rastlinami ne velja pripisati večjemu številu genov,« je zapisal urednik revije Nature.
Pričakovali smo, da bo skeniranje dednine človeka o njem povedalo tako rekoč vse – koliko je inteligenten, ali je nagnjen h kriminalu, kako dolgo bo živel in zaradi česa bo najverjetneje umrl. Zdaj je jasno, da je šlo za strahotno posploševanje. V resnici je zgodba obratna, več ko vemo o našem genomu, bolj postaja zadeva zapletena. Imamo gene, ki našemu telesu ukažejo, naj izdeluje beljakovine, imamo gene, ki vplivajo na druge gene, in gene, na katere vpliva okolje, potem so tukaj še predeli DNK, ki vklapljajo določene gene in druge izklapljajo, podobno vplivajo tudi na RNK, molekulo, ki je prav tako ne razumemo in je odgovorna za prenos podatkov z DNK do ribosomov, kjer se sestavljajo proteini.
Nova obzorja
Po nekaterih ocenah imamo približno štiri milijone stikal, določene bolezni bi bile lahko le drobne okvare v nekaterih izmed njih. Ne preseneča, da je to odkritje tako močno odjeknilo med znanstveniki predvsem z zdravstvenega področja. Številnih bolezni namreč nismo mogli preprečiti zaradi dobre zaščite okvarjenih genov. Morda jih bomo lahko zdaj onemogočili, tako da bomo pozornost usmerili na stikala.