Staranje je kompleksen proces, ki ga dokaj slabo poznamo in razumemo. Poglavitno vprašanje je, koliko na zdravo staranje vplivajo genski zapis, družbeni sloj, življenjski stil, stopnja izobrazbe. Odgovore išče tudi Center za zdravo staranje Univerze v Köbenhavnu, ki ga vodi dr. Lene Juel Rasmussen.
Dr. Lene Juel Rasmussen se je v teh dneh prvič mudila v Sloveniji, kjer je bila gostja Univerze v Novi Gorici, s katero sodeluje že dlje. Doktorica molekularne genetike, ki se je med drugim podoktorsko izobraževala na sloviti harvardski univerzi, se kot znanstvenica ukvarja z raziskovanjem novih nuklearnih in mitohondrijskih proteinov, ki so odgovorni za popravilo nepravilnega zaporedja nukleotidov v DNK, razvojem biokemičnih metod za diagnostiko dednega nepolipoznega kolorektalnega raka in drugih sorodnih rakastih obolenj ter identifikacijo molekularnih tarč za razvoj strategij za zdravljenje tega raka. Gre za ozko specializirana znanstvena vprašanja, vendar zna direktorica Centra za zdravo staranje Univerze v Köbenhavnu govoriti o staranju in starosti tudi poljudno in razumljivo, tako da je zanimivo za širok krog občinstva. Njene ocene pritrjujejo napovedim Združenih narodov, po katerih se bo do leta 2050 število Zemljanov, ki bodo dosegli vsaj sto let, podeseterilo in se povečalo že skoraj na 3,2 milijona.
Ali kot znanstvenica, ki se ukvarja z raziskovanjem zdravega staranja, približno lahko napoveste, kako dolgo boste živeli?
Ne, kaj takega je nemogoče. Kar je po drugi strani pravzaprav precejšnja sreča. (Smeh.)
Pa vendar: kateri so po vašem mnenju ključni dejavniki, ki določajo, kolikšna bo pričakovana življenjska doba posameznika?
Našo življenjsko dobo delno določajo geni in predispozicije za nekatere bolezni, kot sta rak in alzheimerjeva bolezen. Če genov s predispozicijami za določene bolezni nimaš, je resnično težko napovedati, kako dolgo boš živel in kdaj umrl. Supergeni namreč ne obstajajo. Lahko pa rečemo, da jih imamo in da bomo živeli kakšnih deset let dlje kot ljudje, ki jih nimajo.
Imeti le dobre gene najbrž vseeno ni dovolj.
Ne, zagotovo ne. Lahko pa zelo pomagajo, da doživiš lepo starost. Nekatere družine živijo dolgo, tudi več kot 80 ali 90 let, pa dejansko ne tečejo vsak dan ali nikoli ne posežejo po alkoholu ali cigaretah. Torej geni so pomembni, vendar to zagotovo ni dovolj, tudi okolica ima določen vpliv na biologijo našega telesa. Kar z drugimi besedami pomeni, da morajo biti ti geni aktivni, da lahko spodbujajo nastanek proteinov, ki so najpomembnejši graditelji naših celic.
Je mogoče oceniti, koliko določajo življenjsko dobo posameznika geni in koliko drugi dejavniki?
Točnih številk ne poznam. Prepričana pa sem, da bi genealogi, ki preučujejo gene v družinskih drevesih, lahko dali natančnejše odgovore na to vprašanje. Predvsem pa lahko zelo dobro predvidijo možnosti, da boste zboleli za določeno boleznijo ali dosegli visoko starost.
V enem od člankov ste zapisali, da je naš DNK vedno znova izpostavljen uničevalnim vplivom iz zunanjega in notranjega okolja. Kaj se pravzaprav zgodi, če tako povzročena škoda ni popravljena?
Celica bo umrla ali pa se bo škoda izrazila na genu. Tako obstaja možnost, da gen namesto dobrih proteinov ustvarja slabe. Ti pa lahko prispevajo k nastanku različnih bolezni, kot je rak.
Veliko študij se je v zadnjem času osredotočilo prav na vprašanje t. i. popravljanja neujemanja nukleotidov v DNK.
Popravilo neujemanja nukleotidov v DNK je pomemben dejavnik tako pri staranju kot nastanku določenih bolezni. Več ko je takšnega popravljanja nukleotidov, bolj se DNK slabša, kar se seveda kaže na celicah v telesu. Če sonce prizadene vaš DNK, se bo to poznalo na koži. Če ga poškoduje kajenje, boste opazili velik vpliv na pljučih. Takšni vplivi seveda povzročajo tudi staranje, po drugi strani pa pri tistih, ki imajo gene s predispozicijami za določene bolezni, povzročajo prav nastajanje teh bolezni. Ena takšnih je brez dvoma rak.
Ste članica delovne skupine pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), ki se ukvarja z napotki pri diagnosticiranju raka dojk in raka debelega črevesa. Kakšni so vaši napotki pri prepoznavanju znakov, ki kažejo, da smo mogoče zboleli za tema dvema boleznima?
Mislim, da je treba začeti pri učenju osnov biologije, da bi poznali delovanje celic in kaj je narobe z njimi. Šele tako bomo lahko spoznali kazalnike, ki nam sporočajo, da se je bolezen pri nas morda pojavila. Prav tako bomo razumeli vzroke poškodb naše DNK.
Prav rak dojk in rak debelega črevesa sta že zdaj najbolj razširjeni vrsti raka. Mislite, da ju bo v prihodnje še več?
Rak debelega črevesa in zelo verjetno tudi dojk sta precej povezana z načinom življenja. O prvem mislim, da se bo v zahodnem svetu začel zmanjševati, saj se zdi, da ljudje spreminjajo življenjske navade: bolj zdravo se prehranjujejo in več se gibljejo. To sta dejavnika, ki sta izredno pomembna pri preprečevanju črevesnega raka. Pričakujem, da se bodo spremembe začele kazati v desetih letih. Torej bo treba na pozitivne spremembe in dejansko zmanjšanje tega raka še nekoliko počakati.
Kako pa življenjski slog in socialni status vplivata na staranje?
Življenjski slog ima zagotovo pomembno vlogo pri tem, ali se bo bolezen razvila ali ne. Telesna aktivnost pa se brez dvoma obrestuje. Pri osemdesetih sicer najbrž nihče več ne pričakuje od vas, da boste tekli na dolge proge, pomembno pa je, da ste fizično aktivni. Brez dvoma ima pomembno vlogo tudi socialni status: študije, eno od njih smo opravili na našem centru za zdravo staranje, nakazujejo, da so starejši ljudje, ki nimajo veliko socialnih stikov, nesrečnejši in bolj nagnjeni k depresiji. To obravnavamo kot nezdravo staranje. Socialni stiki so torej zelo pomembni. Prav tako najverjetneje socialni status. Denar resda ni vse, a če si finančno preskrbljen, je skrbi brez dvoma manj.
Kaj pa stres? Ali vpliva na staranje?
Kolikor vem, še ni dokazov, ki bi potrjevali, da je nezdrav, razen če gre seveda za dolgotrajen stres, ki človeka razžira in onesrečuje. Obstajajo pa študije, ki dokazujejo, da se v nekaterih primerih celo obrestuje, seveda če je človeško telo v stresu zgolj občasno.
Na predavanju, ki ste ga imeli v Vipavi, ste izpostavili, da bodo starejši ljudje bolj in bolj zdravi. Pa menite, da bo mlada in srednja generacija, ki ne živi ravno zdravo, je čedalje bolj podvržena stresu in vse bolj tudi zboleva za rakom, dejansko živela dlje kot današnji starostniki?
Mislim, da boste zelo verjetno živeli dlje kot vaši starši. Mogoče ne 20 ali 30 let, a nekaj let zagotovo. Če sledite zdravemu življenjskemu slogu, če živite v državi z dobrim zdravstvenim sistemom, bi skoraj morali živeti dlje. Tudi če zbolite za rakom. Zdravstveni sistem namreč vse bolj napreduje, zato so možnosti, da vas ozdravijo pred določeno vrsto raka, občutno večje.
Kakšna pa so vaša priporočila za zdravo staranje?
Telesna aktivnost in skrb, da so naši možgani dovolj izzvani. Lahko je kar koli, od različnih iger do branja knjig, mogoče celo dodatnega izobraževanja. Tako telo kot možgani naj bodo dovolj zaposleni. Pomembno je tudi, da jemo normalno in da nismo predebeli. In seveda, da ima posameznik družabno omrežje in dovolj socialnih stikov.
Pravite tudi, da nas želja po nesmrtnosti velikokrat pripelje do tega, da bi naredili kar koli in se povezali s komer koli. Kakšne napake na ta račun največkrat zagrešimo?
Ne vem, ali pri tem delamo napake, a če pogledate v družbo, boste opazili ogromno prehranskih dodatkov in vitaminov, ki vam pomagajo pri skoraj vsem, od boljšega delovanja možganov do tega, da nimate niti ene same gube. In zakaj ljudje vse te stvari kupujejo? Mislim, da je njihova odločitev povsem biološko pogojena, saj nihče od nas pravzaprav noče biti star in nebogljen, prav tako noče nihče umreti. Gre za notranji vzgib, ki je v vsakem izmed nas. Zato poskušaš ostati zdrav, mladosten in mogoče tudi mlad. In si rad videti mlad, kolikor časa je pač mogoče.
Mislite, da bodo ljudje živeli tudi 120 let?
Nekateri so takšno starost že dosegli. Najstarejša ženska na svetu je imela 125 let, najstarejši moški 115. Mislim, da bo ljudi, ki bodo doživeli 120 let, čedalje več. Ne bo pa to splošen pojav v zelo bližnji prihodnosti.
Kakšne so vaše napovedi o staranju prebivalstva v svetovnem merilu?
Dejstvo je, da bo na svetu veliko več starejših kot mladih. To je lahko težava glede na to, kako deluje naša družba zdaj. Zdaj se moraš v sredini šestdesetih let upokojiti, saj so nekateri v tej starosti že precej utrujeni, tudi zgarani. Po drugi strani pa je v tej dobi veliko ljudi, ki so še zelo dejavni in lahko precej prispevajo družbi. Pravi izziv je ugotoviti, kaj želimo biti v drugi polovici svojega življenja. Če pogledam kar sebe: zdaj, v prvem obdobju, sem profesorica, mogoče pa bi bila lahko v drugi polovici kaj drugega. Mislim, da je pomembno imeti odprte priložnosti, da bi lahko ljudje prispevali družbi tudi, ko so starejši. Prav s tem izzivom bo treba soočiti tudi širšo družbo.
In kako se spopasti z njim?
O tem na Danskem veliko razpravljamo. V tem procesu je pomemben tudi geografski vidik: starejše ljudi v večjih mestih laže izkoristite kot vir, ki prispeva družbi tudi po upokojitvi. Če živite na podeželju, je priložnosti, kako bi starejše uporabili v tem poslanstvu, občutno manj. Izziv bo najti odgovor na vprašanje, kako uporabiti prispevek starejših v različnih geografskih prostorih. Če bomo ugotovili to, v prihodnje najbrž sploh ne bo več tako veliko upokojencev. (Smeh.)
