Tale zapis nastaja 26. avgusta, točno na moj 27. rojstni dan. Za spremembo sem svoje najbližje prijateljice povabila na piknik v naravi že dan prej. Iz preprostega razloga: ker je bilo minulo leto zame v marsičem tako prelomno, da sem se od njega hotela dostojno posloviti.
Zato sem zgodaj popoldne, ko sem bila še v službi, svojim puncam poslala SMS, da se, ko vse končamo delo, dobimo v Stahovici in odromamo na Primoža. Slaba urica hoje je do vrha te ljubke vzpetine, ki ponuja čudovit razgled na naš domači Kamnik. V nahrbtnik sem strpala nekaj prepečencev, sir, olive, radler. Sonce, ki ga to poletje res kronično primanjkuje, se nas je tokrat usmililo in je vso pot nežno božalo naša razgreta teleščka. Ko smo prisopihale na cilj, smo razgrnile karirasto modro dekico in se počile na mehko travo ob cerkvici. Čisto spontano smo si naredile izlet, za povrhu sredi tedna. Človek v bistvu sploh ne potrebuje veliko, da se ima lepo – le ljudi, ki so mu res blizu, v dobrem in slabem. No, roko na srce, če to imaš, si bogatejši kot vsak milijonar.
»Uf, naporna je bila,« sem jim rekla, ko sem iz plastične posode piknila edamca. »Šestindvajsetka, mislim. Naporna, ampak poučna.« Prikimale so. Skupaj smo obujale spomine na minule mesece. In bolj ko sem nas poslušala, bolj sem ugotavljala, da je bilo minulo leto tudi zelo lepo. Solz ni manjkalo, smeha pa tudi ne. Bilo je veliko padcev, a tudi veliko vzponov. Morda drugih celo več kot prvih, kar si štejem v plus. Spoznala sem nekaj novih prijateljev, s katerimi sem ustvarila nekaj nepozabnih spominov. Prek nekaterih ljudi in njihovih dejanj sem prišla do marsikaterega življenjskega spoznanja. In kar te ne ubije, te okrepi. Hvaležna sem za vse, kar sem doživela. Ker le zato sem danes to, kar sem, in tam, kjer sem – obdana samo in izključno s tistimi, ki si to res zaslužijo. »Naj tako tudi ostane,« sem sklenila.
In zdaj, ko sem minulemu letu na lep način rekla adijo, grem lahko pogumno naprej. Novim ciljem in novim zmagam naproti. Ne delam si utvar, da bo vse popolno. Ker življenje to pač ni. Da bi le ob sebi še vedno imela ljudi, ki iz mene znajo potegniti najboljše tudi takrat, ko je hudo. Ki me vedno znova spomnijo, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega. Ker le z izkušnjami lahko rastemo. Samo zaradi tega ne životarimo, ampak živimo. V pravem pomenu besede.
Sedemindvajsetka, jaz sem pripravljena. Veselim se te in brez pretiranega strahu ti zrem v oči: dobrodošla, a le bodi kar se da nežna z mano. Čin-čin!
