Dober dan z rožmarinom, v mirno noč s pravo sivko

Očarana nad dišečimi skrivnostmi, ujetimi v temne stekleničke, je Ana Ličina začela vedno bolj željno raziskovati in se učiti, kako z eteričnimi olji polepšati vsakdan ter izboljšati počutje in zdravje. Čeprav je po izobrazbi kulturologinja, se je za vedno zapisala aromaterapiji in zeliščarstvu.

Aromaterapija je veda o uporabi eteričnih olj (EO), ki jih pridobivamo iz aromatičnih rastlin. Je del fitoterapije, vede o zdravilnih zeliščih. EO pridobivajo s parno destilacijo (podobna je žganjekuhi) ali s hladnim stiskanjem. Stranski proizvod destilacije je hidrolat – v aromaterapiji z njim nadomestimo EO, če je to predrago ali premočno. Čeprav se EO (pravimo jim tudi esencialna olja) uporabljajo že stoletja, je izraz aromaterapija dokaj mlad. Poznamo ga od leta 1937, ko je francoski kemik, prof. R. M. Gattefosse, izdal knjigo z opisom svoje metode uporabe teh olj in jo imenoval aromaterapija, pripoveduje Ana Ličina, ki je znanje in izkušnje pridobivala pri slovenskih poznavalcih zdravilnih zelišč oziroma divjih rastlin (zlasti pri Metki Maček in Dariu Corteseju) in priznanih tujih aromaterapevtih – bila je celo na Tajskem. Veliko se je naučila tudi iz literature (zlasti tuje), ki pa hitro postane zastarela, saj težko sledi vedno novim odkritjem. Vsi, ki se resno in odgovorno ukvarjajo z aromaterapijo, morajo redno spremljati novosti, zato tudi Ana tako rekoč vsakodnevno bere strokovne članke na spletu in v specializiranih revijah. Tudi ti so v glavnem v francoščini, angleščini in nemščini, kar ne preseneča, saj je aromaterapija najbolj razvita v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Veliki Britaniji, ZDA, Avstraliji in Aziji. Na izobraževanja prav tako hodi v tujino – zlasti v Anglijo, Francijo in na Hrvaško (najpogosteje k Slobodanki Poštić, katere knjigo V čarobnem svetu vonjev je v slovenščino prevedla prav naša sogovornica).

Prepričana je, da bo v prihodnjih desetih letih aromaterapija postala še bolj razširjena in priljubljena, saj povsod po svetu izvajajo neodvisne klinične raziskave o EO, ki dokazujejo njihove pozitivne učinke na počutje in zdravje. Pove tudi, da v Sloveniji poklic aromaterapevta še ni priznan in da še nimamo predpisov, ki bi določali sestavo in kakovost EO, zato je na trgovskih policah veliko slabih izdelkov in ponaredkov. »Najbolje, da jih kupujete v prodajalnah, ki ponujajo ekološke pridelke in izdelke, ter v lekarnah. Olje mora biti v temni steklenički, na nalepki mora biti zapisano, da vsebuje 100-odstotno eterično ali esencialno olje – ne parfumsko (parfumska olja niso naravna, temveč sintetična, zato se jim tudi sicer raje izognemo), celotno latinsko ime, iz katere države izvira, način pridobivanja. Kazalec kakovosti je tudi oznaka, ki dokazuje, da je izdelek ekološki.« Kakovostna EO niso poceni, vendar visoka cena še ne zagotavlja neoporečnosti, opozarja Ana Ličina, ki je pred tremi leti s kolegico ustanovila zavod Šola aromaterapije, katerega poslanstvo je prav izobraževanje o pravilni, varni in učinkoviti rabi EO in hidrolatov (aromatičnih vod).

Po kapljicah!

Nekaterih EO ne smejo uporabljati ljudje z epilepsijo, previdni moramo biti pri izboru EO za ljudi z visokim krvnim tlakom, zelo bolne, otroke, nosečnice in starostnike. Ali povedano drugače: brez osnovnega znanja jih ne uporabljajte oziroma se natančno držite navodil. »Triindvajset let izkušenj me je naučilo preudarnosti z eteričnimi olji,« pravi poznavalka, »saj ima že majhna količina velik učinek, lahko tudi škodljiv. O oralnem vnosu (skozi usta) se je koristno posvetovati z aromaterapevtom. Zadovoljujoč terapevtski učinek lahko dosežemo že z vdihovanjem in kožnim nanosom; v obeh primerih EO hitro preide v krvni obrok in s tem v vse organe.«

Najvarnejša je uporaba v izparilniku: v vodo kanemo nekaj kapljic olja in uživamo v vonjavah. Razvila se je celo psihoaromaterapija: predvsem v Franciji psihoterapevti s pomirjujočimi vonjavami (na primer bergamotke) pomagajo bolnikom z depresijo. Če uporabljamo inhalator (ali pokriti z brisačo inhaliramo nad posodo s toplo vodo), se dosledno držimo navodil, načeloma pa v inhalator ne kanemo več kot tri kapljice EO. Sicer pa je uporaba olj zelo široka, vendar moramo natančno vedeti, kaj želimo doseči ter katera in v kakšnih odmerkih uporabiti. Navedimo samo nekaj primerov. Nekaj kapljic priljubljenega EO lahko kanemo na vrečko v sesalniku in tako med čiščenjem odišavimo stanovanje. Če se nas recimo loteva prehlad, dobro zmešamo žlico smetane ali medu in deset kapljic olja čajevca, vlijemo v kopalno kad, polno tople vode, premešamo in uživamo v kopeli pred spanjem. Če sami delamo kreme, uporabimo nežna EO, na primer pravo sivko (Lavandula angustifolia), lavandin (hibridna sivka; cenejše in bolj razširjeno od olja prave sivke), pelargonijo, rožni les, kamilico. Masažno olje za mirnejši spanec naredimo iz decilitra dobrega oljčnega olja in 10 kapljic melise. Če imamo hujše nepojasnjene glavobole, se vedno obrnemo na zdravnika, za lajšanje občasnih glavobolov (na primer po dolgem letalskem potovanju, neprespani noči ali napornem dnevu v službi) pa si lahko pomagamo tako, da v dlan kanemo nekaj kapljic oljčnega, mandljevega ali drugega negovalnega olja in po eno kapljico EO poprove mete in prave sivke. Pomanemo in si s tem namažemo kožo ob lasišču (prej si spnemo lase in pazimo, da ne pride v oči).