Sladkorne bolezni tipa 2, pri kateri organizem ne more učinkovito uporabiti inzulina, je v razvitem svetu obilja vse več. Navadno se razvije pozneje v življenju. Bolezen, povezana z višjimi vrednostmi krvnega sladkorja, ker trebušna slinavka ne izdeluje potrebnega inzulina, je sladkorna bolezen tipa 1. Nina Kos, tudi okronana miss Earth Slovenije 2013, je za njo zbolela pri 21 letih.
Prosim, ne zamerite, da vas vprašam, kakšen je vaš krvni sladkor.
Zadnja meritev je bila 4,3, kar je super. Sicer ga je treba 24 ur namesto trebušne slinavke uravnavati z injiciranjem inzulina ob vsaki zaužiti hrani, pri čemer je treba vedeti, koliko ogljikovih hidratov vsebuje posamezen obrok. To ni vedno lahko in mimogrede se lahko znajdeš na vlakcu smrti. Običajno opravim okoli sedem meritev na dan.
Tri leta bo, odkar ste zboleli za sladkorno boleznijo tipa 1. S katerimi opozorilnimi znaki se je začela?
Diagnosticirali so me po večurnem čakanju na urgenci, kamor me je napotila osebna zdravnica. Imela sem minus deset kilogramov in začasno zelo oslabljen vid. Ker sem bila močno žejna in se nisem zavedala resnosti stanja, sem v čakalnici spila še dve pollitrski plastenki zelo sladkega soka. Prva meritev je tako znašala kar 42 mml/l krvi. Po odkriti bolezni je vse dobilo smisel: nepojasnjeno hujšanje, oslabljen vid, nezbranost pri študiju, občutljivost, agresivnost in še kaj bi se našlo zadnje mesece.
Kaj je bil glavni vzrok za razvoj bolezni?
Sladkorna bolezen tipa 1 je poznana kot juvenilni diabetes, ker se značilno pojavi v otroštvu oz. puberteti, ali inzulinsko odvisni diabetes. Gre za obliko sladkorne bolezni, pri kateri trebušna slinavka ne proizvaja inzulina, hormona, ki je nujno potreben za znižanje krvnega sladkorja. Kaj je pripomoglo, da je moje telo samo od sebe napadlo beta celice v trebušni slinavki? Pred diagnozo sem živela stresno; ob študiju sem opravljala dvoje študentskih del pa še sem našla čas za zabavo in neprespane noči. Prehranjevala sem se temu primerno: spuščanje obrokov in hitra, nezdrava hrana. Tega je enkrat moralo biti konec, se strinjate?
Je bil šok ob diagnozi precejšen?
Da. Na začetku se mi je vse zdelo precej neresnično. Mislila sem, da se bom prej ali slej prebudila iz groznih sanj in bo spet vse po starem. Sestre v bolnišnici so me po več dneh le prepričale, da si poskusim sama vbrizgati inzulin. Že od nekdaj sem imela precejšen strah pred iglami in sem vedno gledala proč, ko so me zbadali. Po enem tednu sem se iz bolnišnice vrnila z vrečko trimesečne zaloge inzulinskih peresnikov, igel, lancet in merilnikom krvnega sladkorja. Imela sem polno glavo novih podatkov o meni prej popolnoma neznani temi, predvsem pa me je precej skrbelo, kako bom zmogla. Vesela sem, da mi je družina stala ob strani, z njeno podporo se mi je uspelo prebiti skozi najtežje prve dneve. Odločila sem se, da mojega življenja še ni konec. Ne morem se načuditi, kako sem se v nekaj mesecih spremenila. Lahko bi rekla, da sem precej napredovala in osebnostno zrasla, drugačne imam tudi prioritete v življenju.
Za obvladanje bolezni sta nujna inzulin in prilagojena prehrana.
Bolezen se kar se da dobro trudim obvladovati z rednim merjenjem krvnega sladkorja, urejeno prehrano in rednim gibanjem. Pri hrani pazim, da je brez sladkorjev, kolikor mogoče ekološko pridelana in ne uporabljam bele moke, ki se ji moram izogibati že zaradi alergije na gluten. Pripravljam si sveže ekološke zelenjavne sokove po receptih dr. Normana. Ker sem bolj sladkosneda, nočem pa s sladkorjem škodovati svojemu zdravju, si občasno privoščim kakšno presno tortico. Popolnoma se izogibam sladkim pijačam in večinoma pijem vodo in zeleni ali ingverjev čaj. Trenutno uporabljam še inzulinske peresnike za odmerjanje inzulina, v prihodnje nameravam preklopiti na inzulinsko črpalko. Zmotno je mišljenje večine ljudi, ki mislijo, da črpalka dela vse namesto nas, saj je dela kvečjemu več. Je pa res, da je krvni sladkor malo bolj stabilen, ker drugače od inzulinskih peresnikov, s katerimi doziram 24 ur delujoči inzulin, črpalka tega dovaja ves dan postopoma. Na začetku sem bila v dvomih in sem imela predsodke do tega, da bi bila ves čas priklopljena na napravo. Med sodelovanjem pri kampanji proti diabetesu pa sem imela priložnost spoznati veliko diabetikov, ki so mi črpalko toplo priporočali, in tako se že veselim, da jo preizkusim.
Kot ambasadorka nacionalne kampanje Bodi odličnjak aktivno pomagate pri preprečevanju diabetesa, izboljšanju rezultatov zdravljenja, ozaveščanju o pomenu normalnega krvnega sladkorja (5 mmol/l krvi).
Pred boleznijo sem o njej slišala nekaj malega v osnovni šoli, verjamem, da ne bi tako dolgo omahovala z obiskom zdravnika, če bi vedela več o prvih znakih. Pod vodstvom Darje Lovšin, ki zamisli stresa iz rokava, je kampanja uspešna in rezultati izjemni, saj z brezplačnimi meritvami po Sloveniji odkrivamo veliko nediagnosticiranih sladkornih bolnikov in jim tako lahko celo rešimo življenje.
Pred kratkim ste napisali odprto pismo ministrici za zdravje, predsedniku vlade in predsedniku države o šestletni deklici Eli, ki ima diabetes tipa 1, kajne?
Na njeno zgodbo sem opozorila, ker Eli kljub temu, da nujno potrebuje spremstvo odrasle osebe v vrtcu, ki bi ji pomagala pri uravnavanju krvnega sladkorja in ji po zakonu pripada, te ni dobila, saj ni bilo predvidenih finančnih sredstev. Majhnim otrokom je teže dopovedati, da se morajo zbadati v prst, si dajati inzulin in računati njegove odmerke glede na vsebnost ogljikovih hidratov. Prav tako so stalno v smrtni nevarnosti zaradi hipoglikemije, ki je stranski učinek inzulina in pri prevelikemu padcu sladkorja povzroči komo. Sladkorna bolezen tipa 1 je kronična in vseživljenjska. Je veliko breme za vsakogar, tudi zame je še vedno včasih izziv. Razplet zgodbe je bil pozitiven, vesela sem, da sem lahko pripomogla k temu.
