Da je zdravje najboljša naložba, smo že večkrat slišali, Svetovna zdravstvena organizacija pa opozarja: vlagati moramo tudi v duševno zdravje. To bo rdeča nit letošnjega svetovnega dne duševnega zdravja, ki ga vsakega 10. oktobra obeležuje več kot sto držav. Ob tem opozorijo na to ključno področje, ki je zapostavljeno predvsem v deželah v razvoju. Podatki iz revnejših držav so naravnost zastrašujoči: manj kot dva odstotka zdravstvenega proračuna sta namenjena duševnemu zdravju, za milijon prebivalcev skrbi manj kot en specialist na tem področju, mnogo več denarja je vloženega v psihiatrične ustanove kakor na primarno raven zdravljenja, zanemarjajo dejstvo, da sta duševno in telesno zdravje tesno povezani. In, ne nazadnje, opozarja organizacija, treba je vlagati predvsem v mlade, kajti prav oni lahko dvignejo ozaveščenost in s preventivnim ravnanjem poskrbijo, da se težave začnejo reševati že ob prvih znakih.
Mladi molčijo
Čeprav raziskave kažejo, da je med slovenskimi mladostniki vse manj tistih s tveganjem za razvoj duševnih težav, previdnost nikakor ni odveč. Starši naj spremljajo vedenje in navade najstnika, ki bi lahko kazali na depresijo, eno najpogostejših duševnih motenj, opozarja mag. Veronika Seles, družinska in zakonska terapevtka: »Otroci o depresiji redko sami potožijo in se pogosto ne zavedajo svojih občutkov, ki se kažejo v spremembi vedenja, spanja in apetita. Niti ni nujno, da so nenehno depresivni, kot je značilno za odrasle, zato je odkrivanje še toliko težje.« Zgodnje ugotavljanje stiske je redko, meni tudi mag. Bogdan Dobnik, dipl. soc. del., predsednik društva Ozara Slovenija, ki letos praznuje desetletnico delovanja in ki bo s številnimi izobraževalnimi dogodki tudi tokrat zaznamovalo svetovni dan: »Starši potrebujejo predvsem več uporabnih znanj in prostega časa za poglobljeni pogovor z otrokom.« Slovenci se po navadi izogibamo razpravljanju o bolečini, reševanje težav s strokovnjaki pa velja za slabost, nadaljuje Dobnik: »Pojav je zlasti pogost pri moških, ki mnogo težje verbalizirajo čustva, poleg tega pa se zanje v naši kulturi ne spodobi, da bi govorili o intimnih temah. Povrhu se težav ne lotevamo konstruktivno ali pa se z njimi sploh ne želimo spopadati, vzroke zanje pa iz zavesti izrinemo v nezavedno.« Tako meni tudi Selesova: »Depresija je sicer dvakrat pogostejša pri ženskah, vendar so moški hkrati bolj nagnjeni k zakrivanju težav; namesto da bi priznali boleča čustva, se velikokrat raje obrnejo k alkoholu, nekateri pa izražajo jezo in razdražljivost. Lahko se pojavi pri vsakomur, v vsakem starostnem obdobju, v kar petdesetih odstotkih pa je neprepoznana.«
Občutki krivde in izguba samozavesti
Depresija, nadaljuje mag. Selesova, je motnja razpoloženja, zaradi katere se človek počuti nemočnega in nezmožnega doživeti veselje, pojavljajo se občutki krivde in izguba samozavesti. Telo pahne iz ravnovesja, pogosto vpliva na spanje, apetit, spolnost, zbranost in energijo, posamezniki pa jo čutijo različno. »Depresija je bolezen ekstremov. Včasih se počasi in neslišno polasti uma, duše in telesa, včasih kar eksplodira in zanjo ni nobenega očitnega razloga, oseba pa jo zanika s kopico telesnih nadlog, denimo z utrujenostjo, s slabim ali čezmernim spancem, pomanjkljivim ali prevelikim tekom,« pojasnjuje. Ne glede na vrsto motnje sta ključnega pomena prepoznavanje znakov in čimprejšnje zdravljenje: kdaj zadostuje le psihoterapija, včasih so potrebna zdravila, ključni pa so razumevanje, vzbujanje upanja, usposobitev za vsakdanje delo in preprečevanje ponovitve. Mimogrede, v Sloveniji je skoraj šest odstotkov predpisanih zdravil namenjenih zdravljenju depresije, bolniške odsotnosti zaradi duševnih ali vedenjskih motenj pa so na petem mestu.
Pritiski potrošništva
Današnji mladostniki živijo pod izjemnim pritiskom, kar mag. Dobnika ne preseneča: »Življenje je nekoč potekalo mirneje, današnji tempo pa je naravnost vrtoglav. Živimo v času potrošništva, v katerem so nekatere tradicionalne vrednote nadomestili želja po prestižu, tekmovalnost, videz in materialne dobrine. Vse bolj smo odtujeni, pristno interakcijo pa so nadomestili številni novi načini neosebne komunikacije in virtualna družabna omrežja. Vsak dan nas obkroža poplava najrazličnejših informacij, med katerimi se težko znajdemo, zaradi tehnološkega napredka moramo biti na razpolago 24 ur na dan. Mladostniki se že med šolanjem srečujejo s številnimi pritiski zaradi šolskih obveznosti, tekmovanj za čim boljši uspeh in visokih pričakovanj staršev.« In potem se znajdejo še sredi mukotrpnega iskanja službe, nič kaj spodbuden pa ni niti podatek, da je danes med mladimi rekordno število brezposelnih. »Med zaposlenimi pa jih kar polovica dela le za določen čas, torej jih je tudi najlaže odpustiti,« nadaljuje Dobnik. Mladi so zato vse bolj odvisni od staršev: po podatkih Eurostata naj bi kar 60 odstotkov slovenskih moških, starih od 25 do 34 let, živelo pri starših.
V vrtincu sodobne družbe se težko znajdejo tudi številni odrasli, le kako se ne bi zmedel najstnik v cvetu pubertete, pri katerem čustvovanje krepi še divjanje hormonov? Vprašanje je tudi, koliko se mladostniki sploh obračajo na razpoložljive svetovalne službe, dvomi Dobnik, a k sreči se odpira vse več možnosti, ki ponujajo anonimen, brezplačen nasvet in vodenje, denimo spletna posvetovalnica To sem jaz, TOM – telefon za otroke in mladostnike. »Imamo tudi krizne centre za mlade, ki se znajdejo v hudi stiski, zaradi katere je nujen umik iz domačega okolja, po pomoč pa se lahko zatečejo še v katero od Unicefovih Varnih točk.« In, ne nazadnje, še poudarja, za uspešno spopadanje s težavami so izjemno pomembne podpora najbližjih ter seveda kakovostne informacije o oblikah strokovne pomoči v domačem kraju.
