Defibrilator poveča možnost preživetja

Zamislite si, da pred seboj nenadoma zagledate človeka, ki nebogljeno leži na tleh. Kaj boste storili? Strokovnjaki ugotavljajo, da večina mimoidočih odhiti naprej ali nesrečnika zgolj opazuje, redki pokličejo 112, še manj jih takoj priskoči na pomoč. Velika verjetnost je namreč, da se mu je ustavilo srce (v Sloveniji imamo od štiri do šest zastojev srca na dan), v takšnem primeru pa je nujno kar se da hitro oživljanje, sicer reševalci, ki od obvestila do prihoda lahko potrebujejo tudi od 10 do 15 minut, ne bodo več mogli pomagati. Ob srčnem zastoju človek po desetih minutah brez pomoči umre, možgani pa se okvarijo že veliko prej. »Navidezno mrtev je že ob zastoju srca, možnost preživetja pa se vsako minuto brez pomoči zmanjša za deset odstotkov. Seveda je mogoče, da ne gre za tako resno stanje, ampak za manj nevarno poškodbo ali obolenje, vendar tega ne moremo vedeti brez preverjanja,« opozarja Matej Goričar, študent 4. letnika ljubljanske medicinske fakultete, predstavnik Skupine za izvajanje projektov oživljanja, ki deluje pod okriljem Katedre za anesteziologijo in reanimatologijo.

Pomembno je torej, da se ne obotavljamo, ampak nemudoma ukrepamo. Seveda najprej poskrbimo za varnost, tudi svojo. Nato preverimo odzivnost. Glasno vprašamo: »Gospod/gospa, ste v redu?« in obzirno stresemo za ramena. Če se zmore pogovarjati, presodimo, ali mu lahko pomagamo sami ali potrebuje zdravnika. Če se ne odziva in tudi če občasno zahrope ali zastoka, na pomoč pokličemo mimoidoče, in ugotovimo, ali diha, pravi sogovornik. To storimo tako, da sprostimo dihalne poti (glavo zvrnemo nazaj – z eno roko pritisnemo na čelo, s prsti druge privzdignemo brado), odstranimo debelejša oblačila (tako vidimo, ali se prsni koš dviguje in spušča), nato za deset sekund podržimo uho nad njegovimi usti in obenem opazujemo prsni koš. Če diha le, ko je glava nagnjena nazaj, pomeni, da je nezavesten, zato poskrbimo, da so dihalne poti ves čas sproščene, in ga prevrnemo v položaj za nezavestnega. Če prej nihče ni poklical reševalcev, to storimo zdaj. Do njihovega prihoda neprestano nadzorujemo znake življenja.

Ne diha? Oživljajte!

Če po desetih sekundah preverjanja ugotovimo, da ne diha, nemudoma začnemo oživljati. Naj vas občasni hropeči vdihi ne zavedejo; to je nenormalno, predsmrtno dihanje, opominja Goričar. Kako oživljamo? Osnovno pravilo pravi, da pri odraslem naredimo 30 pritiskov (približno dva na sekundo) na prsni koš, ki jim sledita dva vpiha na usta, kar izmenično ponavljamo do normalnega dihanja oziroma prihoda reševalcev. Če smo sami, jih pokličemo še pred začetkom oživljanja, sicer naj to naredi kdo od ljudi v bližini, da s tem ne izgubljamo dragocenega časa. Če vemo, da je v okolici avtomatski eksterni defibrilator (AED), ki ga bomo do prizadetega lahko prinesli najpozneje v dveh minutah, takoj stečemo ponj oziroma naj to naredi kdo od mimoidočih, sami pa med čakanjem izvajamo pritiske na prsni koš in dajemo umetno dihanje. Pritiskati moramo od pet do šest centimetrov globoko, pojasnjuje Goričar, saj bo le tako srce poslalo kri po telesu, umetno dihanje pa pri odraslem pravilno damo tako, da mu nagnemo glavo nazaj, mu s prsti stisnemo nos, normalno vdihnemo in izdihnemo v njegova usta, ponovimo in spet začnemo pritiskati na prsni koš. Če umetno dihanje ni mogoče (npr. zaradi poškodb obraza), ga opustimo.

Defibrilator uporabimo takoj, ko ga dobimo. Strokovnjaki si želijo, da bi človeka prvič stresli z električnim sunkom najpozneje pet minut po tistem, ko se je zgrudil. Sogovornik opozarja, da je treba človeka, če leži v vodi, pred uporabo AED namestiti na suho, sicer nas lahko električni sunek poškoduje. Če ima le moker prsni koš, pa ga samo za silo obrišemo. Pri nas so na voljo defibrilatorji različnih proizvajalcev, vsi so preprosti za uporabo, saj nas vodijo z glasnimi navodili v slovenskem jeziku. Nekateri se vklopijo samodejno, ko dvignemo pokrov, pri drugih to storimo s pritiskom na gumb. Nato elektrodi nalepimo na golo suho kožo – eno pod desno ključnico, drugo pod levo pazduho. Goričar: »Pomembno je, da je srce med njima. Če je na desni strani pod kožo izboklina, ima verjetno srčni spodbujevalnik, zato elektrode ne prilepimo nanjo, temveč zraven. Morebitne obliže z zdravili odstranimo. Po namestitvi elektrod naprava začne analizirati dogajanje v srcu. Če oceni, da je potreben električni sunek, na to glasno opozori. Preden pritisnemo na gumb za električni sunek, moramo nujno preveriti, da se nihče, tudi mi ne, ne dotika žrtve. Nato zavpijemo »vsi stran« in pritisnemo na osvetljeni gumb. Telo trzne, mi pa takoj nadaljujemo pritiske in umetno dihanje. Če začne normalno dihati, ga prevrnemo na bok, elektrodi pa pustimo na prsnem košu, saj aparat neprestano nadzoruje delovanje srca. Če AED oceni, da električni sunek ni potreben, ponovno preverimo dihanje (uho ob usta, pogled na prsni koš), in če ne diha, oživljamo samo s pritiski na prsni koš in umetnim dihanjem. Aparat na dve minuti preverja srčni ritem in, če je treba, ponovno opozori na električni sunek. Če ta ni potreben, mi pa vseeno pritisnemo na gumb, se sunek ne bo sprožil, saj ima aparat varovalo. Pri mlajših od osmih let nalepimo otroške elektrode (če so priložene), sicer običajne, pri mlajših od enega leta pa AED ne uporabimo, ampak izvajamo temeljne postopke oživljanja.«