Danes v šolo za starše oba, nekdaj samo nosečnice

Včasih so se imenovale materinske šole, a ko so jih v čedalje večjem številu začeli obiskovati tudi partnerji, je ta izraz postal neustrezen in zastarel. Tako so recimo materinsko šolo na ljubljanski ginekološki kliniki, ki so jo od leta 1955 obiskovale nosečnice, po 36 letih preimenovali v šolo za starše (ŠZS). Tovrstne priprave na starševstvo so organizirane po vseh večjih slovenskih krajih, predvsem v sklopu porodnišnic in zdravstvenih domov. Tako je tudi na Kliniki za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor, kjer na oddelku za perinatologijo prav letos praznujejo 20-letnico ŠZS. O njenih začetkih in o čudežu rojstva nam je svoje spomine in razmišljanja zaupala prim. mag. Ksenija Ogrizek Pelkič, dr. med., spec. ginekologije in porodništva, ki je sicer v pokoju, a občasno še vedno predava na dveh mariborskih fakultetah – medicinski in za zdravstvene vede. Študente navdušuje s svojo predanostjo nosečnicam in najintimnejšemu dogodku za žensko – porodu. Zato ni prav nič čudnega, da je med tistimi, ki so rojevale v mariborski porodnišnici, veljala za porodničarko s srcem. V nekem intervjuju, ki je nastal kmalu po tem, ko je postala predstojnica oddelka za perinatologijo, je dejala, da je zanjo »vsaka, ki rojeva, kot snaha, s katero bi bila najraje ves čas, to pa je nemogoče. Včasih moram katero zapustiti med porodom, ker se je moj delovnik že zavlekel, in to je hudo zame in za njo. Vsaki želim, da bi imela zdravega otroka in da bi ji porod ostal v spominu kot najlepši dogodek«.

In prav za to se je trudila in zavzemala že kot mlada zdravnica. Sodelavcev, vajenih ustaljenega reda, vedno ni bilo lahko prepričati s spremembami in rešitvami, ki so bile marsikje (v svetu in tudi ponekod pri nas) že vsakdanje in utečene. Zaradi novosti, ki jih je s svojim posluhom za žensko uvajala njihovim dvomom navkljub, je bila celo klicana na odgovornost. Bila je recimo prva, ki je očku dovolila prerezati popkovino, saj je bila prepričana, da je to povsem naravno in varno, če je seveda poskrbljeno za sterilnost. Očitno je bila na pravi poti, saj so leta 1999 dobili certifikat novorojencem prijazna porodnišnica (naslednjega leta 2012). A pojdimo po vrsti: ko so maja 1991. Mariborčani s samoprispevkom zgradili novo porodnišnico, se je naša sogovornica začela spraševati, kaj bi lahko naredili, da bi bila še bolj prepoznavna in udobnejša. Predlagala je uvedbo roominga, kar pomeni, da je novorojenček ves čas pri mami. To je za sestre pomenilo več dela, saj so morale večkrat po sobah, medtem ko so bili prej vsi novorojenčki v enem prostoru, ločeni od mamic, kjer jih je bilo lažje nadzorovati. »Če mati nosi svojega otroka devet mesecev, si ga po porodu kajpada želi imeti ob sebi.«

Za blag in varen porod

Naslednji korak sta bila priročnik za bodoče starše V pričakovanju (telesne vaje med nosečnostjo, dihanje med porodom in druge koristne informacije) in zgibanka Priprava družine na porod, saj so ugotavljali, da so porodnice dokaj nepripravljene. »Nosečnica je duševno in telesno zelo obremenjena, in če k temu prištejemo še strah, se bolečine le še stopnjujejo.« V zgibanki so objavili urnik začetnih srečanj za deset skupin (vsaka skupina je imela pet srečanj, po eno na teden; tako je tudi danes). Prvo je bilo 6. februarja 1996. Bali so se, da jih bo prišla le peščica, a odziv je bil zelo dober in že drugo srečanje se je zavleklo krepko čez predviden čas. Ker je bilo nosečnic, ki so želele obiskovati srečanja, vedno več, so se iz porodnišnice preselili v predavalnico kliničnega centra, a tudi tja so pogosto prinašali dodatne stole, saj so včasih skupine štele kar 150 obiskovalk in obiskovalcev – na prvem srečanju je bil edini moški v predavalnici zdravnik, sčasoma pa so vendarle začeli prihajati tudi partnerji. Danes šolo obiskujejo skoraj izključno samo pari in tudi ob porodu je praviloma navzoč bodoči očka.

Zlatka Marzidovšek, višja med. sestra, ki je bila ob uvajanju ŠZS glavna sestra v porodnišnici in desna roka mag. Ogrizek Pelkičeve (ledino so orale še Maruška Rudolf, višja med. sestra – babica, Božena Primožič, dipl. fizioterapevtka, in prim. Andreja Golob, dr. med., spec. pediater – neonatolog, ki se je projektu ŠZS pridružila nekoliko pozneje), je v internem glasilu splošne bolnišnice Maribor takrat zapisala: »Naš namen pa niso samo teoretična predavanja, temveč predvsem tudi pogovor med starši, ki se pripravljajo na porod, in zdravstvenimi delavci v porodnišnici.« Sogovornica pritrjuje – bistvo šole je ogled porodnišnice, seveda v manjših skupinah. »Če nosečnico in njenega partnerja seznanimo s potekom sprejema v porodnišnico in dogajanjem v porodni sobi, jima bo gotovo lažje, kot če bosta porodni oddelek in zaposlene prvič videla na dan, ko bosta postala starša.« Dobro se spominja, da so na začetku, ko je šola ubirala prve korake, porod prikazali zelo realistično – neki očka je posnel rojstvo svojega otroka in posnetek sta z ženo dovolila uporabljati v ŠZS. Ker je bil ravno ta porod zaradi manjših zapletov bolj krvav kot je običajno, je zlasti marsikateri predstavnik moškega občinstva odšel na svež zrak … A tako je bilo le na začetku, zadnja leta je marsikaj precej drugače, tudi prikaz poroda, bolj raznolik je nabor predavateljev; sestram, fizioterapevtom in porodničarjem so se pridružili ali jih zamenjali mladi specializanti porodništva, babice, pediatri, psihologi, anesteziologi.

V svoji želji narediti pričakovanje otroka čim udobnejše, varnejše in intimnejše, ji je s pomočjo sponzorjev, mam in očetov 2001. uspelo urediti še porodnici prijazno sobo. Podrli so steno, za katero je bila klistirnica, in iz dveh prostorov je nastala prijetna dnevna soba. Vedno se je zavzemala za naraven porod brez nepotrebnega vmešavanja, ki naj bo čim blažji in spontan, a nadzorovan. »Najbolje za žensko in otroka je, da je porod kratek in s čim manj telesnih in duševnih poškodb.«