Morda se vam zdijo pohodi po zahtevnejših gorskih poteh ali celo plezanje v stenah naših vršacev, kjer morate s sabo tovoriti ogromno alpinistične opreme, odločno prenaporni in tudi prenevarni. Tu in tam pa vas verjetno le zamika, da bi preizkusili svojo moč in gibalne sposobnosti v vertikalnem gibanju. Za kaj takšnega se ni treba podati v naravo, da bi poiskali primerno lokacijo za plezanje. Prav tako se lahko izognite vsej logistiki z opremo in varovanjem. Dovolj je namreč poiskati umetno plezalno steno v vašem mestu; te premorejo že skoraj v vseh športnih dvoranah oziroma šolskih telovadnicah. V samostojni Sloveniji so plezalni klubi zrasli kot gobe po dežju, kakovostno delo pa je dalo plezalce najvišjega svetovnega razreda, kot so v zadnjem obdobju Mina Markovič in Maja Vidmar ter Domen Škofic, še prej pa je v stenah s tisočerimi oprimki blestela Martina Čufer.
Preizkus moči in koordinacije
Športno plezanje se je najprej razvilo kot smer alpinizma, šele pozneje se je izoblikovalo v samostojno športno panogo. Plezanje, ki je nekdaj veljalo za izjemno nevarno dejavnost, je z razvojem v športno plezanje postalo zelo popularno, saj je z razvojem opreme in umetnimi stenami v dvoranah postalo varno in neodvisno od vremena. Lahkomiselno bi bilo zapisati, da je ta oblika rekreacije pisana na kožo prav vsem. Res pa je, da se lahko vsaj na umetni steni pod nadzorom plezalnih inštruktorjem preizkusi vsak, ki obvladuje težo svojega telesa in z vertikalnim gibanjem nima posebnih težav. Pri plezanju gre za ravnotežje in koordinacijo telesa, krepijo se telesna moč, vzdržljivost in gibljivost, prav tako se pri študiranju ali ponovitvah plezanja v smeri krepita spomin in zbranost.
Lahkotna oprema Opremo športnega plezalca sestavljajo plezalni čevlji (plezalniki), vrečka za magnezij, enodelni plezalni pas, enojna plezalna vrv dolžine okoli 70 metrov in debeline med 9,5 in 10,5 mm ter kompleti in varovalni pripomočki (ploščica, grigri). Plezalna čelada se uporablja v naravnih plezališčih, kjer je večja verjetnost padajočega kamenja. Oblačila so preprosta in lahkotna (kratke ali dolge hlače ter majica). |
Začetek že
pri štirih letih
V šolah plezanja organizirajo vadbo že za štiriletne otroke, ki se skozi igro privajajo na nove občutke ter pridobivajo osnove vseh naštetih prvin. Trenerji dajejo velik poudarek tudi medsebojnemu sodelovanju. Sicer je šport izrazito individualen, vendar ne gre pozabiti, da je pozneje s plezanjem v steni ključnega pomena tudi varovanje plezalca z vrvjo. Samozavest, odgovornost in medsebojno zaupanje so tiste lastnosti, ki se bodo pri otrocih in mladostnikih med plezanjem zelo hitro razvijale. Po 10. letu starosti že pride v poštev učenje plezalnih tehnik, v tem obdobju se najbolj talentirani usmerijo tudi v tekmovalno plezanje. Posebno priljubljeni, sploh za osnovnošolce, so počitniški plezalni tabori, v plezalnih šolah pa običajno tudi redno organizirajo izlete v naravo, kjer lahko začetniki ugledajo katero od zanimivih sten v številnih plezališčih, ki se je bodo pozneje kot natrenirani plezalci lotili z vso zavzetostjo.
Zmaga: prideš, pogledaš, preplezaš
Pri športnem plezanju plezalec napreduje izključno s pomočjo svojih rok in nog. Tu lahko dodamo, da tudi s pomočjo svoje glave. Obstajajo pravila, ki opisujejo, na kakšen način je bila smer preplezana. Ločimo preplezano smer z rdečo piko (vzpon po predhodnih neuspešnih poskusih; tako imenovano študiranje smeri), na pogled (vzpon v prvem poskusu v neznani smeri, brez predhodnih informacij), na flash (enako kot vzpon na pogled, le da predhodno opazujemo drugega plezalca v smeri ali pridobimo druge informacije o smeri) in top rope (z varovanjem z vrvjo od zgoraj; ta način ne predstavlja priznanega uspešnega vzpona, navadno se uporablja pri začetnikih ali pri študiranju smeri).
Od prostega do športnega plezanja
Zametki športnega plezanja spadajo v sredino prejšnjega stoletja, ko so v Yosemitu v ZDA plezalci začeli prosto plezati (freeclimbing), torej so tehnične pripomočke uporabljali zgolj za varovanje, smeri pa so premagovali izključno z lastnim telesom. V 70. letih prejšnjega stoletja se je takšen način plezanja uveljavil tudi v Evropi, ko pa so naravne stene začeli opremljati s svedrovci, je sledil bum in z njim nov izraz – športno plezanje. V Sloveniji za začetnika prostega plezanja štejemo Iztoka Tomazina in Boruta Berganta, ki sta leta 1978 obiskala ZDA, tam spoznala etiko prostega plezanja in jo razširila doma. V Sloveniji se za prvo pravo tekmovanje šteje državno prvenstvo, ki je bilo v Ospu leta 1988, torej na naravni steni. Pozneje so se tekme preselile na umetne stene.
