Čustva v domeni zasebnosti

Ljudje se v enakih situacijah odzivamo različno in z drugačnimi čustvi, kar pa ni nič nenavadnega, pravi Leo Ivandič, predavatelj s Šole čustvene inteligence. »Odziv na neki dogodek temelji na naših življenjskih izkušnjah in nam služi kot orodje ali referenca za prepoznavanje pojavov o svetu in sebi. Tako sklepamo, kaj pomeni neki dogodek ali vedenje drugih. Gre za spontane, hipne in nezavedne ocene, ki so podlaga za čustveno reakcijo. Zaradi njih v odnosu do dogodkov in ljudi reagiramo z določeno mero vznemirjenja. Njegova kakovost definira tip čustva, ki nas, če je prijetno, usmerja k tistim dejavnostim in ljudem, ob katerih občutimo tovrstna čustva, oziroma nas spodbuja, da se izogibamo ljudem in dogodkom, ki v nas povzročajo neprijetna čustva.« V procesu doživljanja stvari imajo čustva pomembno vlogo prepričanja o sebi, svetu in drugih ljudeh, prek katerih ocenjujemo, kaj pomeni neki dogodek, v kakšnem kontekstu je pomemben za nas in kako močni smo v tej situaciji. Glede na to, da je naše razumevanje dogodka lahko ustrezno ali napačno, so ustrezni ali napačni tudi naši čustveni odzivi nanje, pravi sogovornik.

Žalost, veselje, jeza ...

Z izražanjem čustev drugim dajemo pomembne informacije o sebi, s čustvi jih obveščamo, da smo vznemirjeni in da se nam dogaja nekaj, kar je za nas pomembno, s tem pa jih kličemo k določenemu vedenju, pomen čustev razloži Ivandič. »Z žalostjo druge kličemo k sočustvovanju in tolažbi, z izražanjem strahu izražamo nemoč, ogroženost in druge kličemo k zaščiti, z jezo izražamo nezadovoljstvo nad določenim vedenjem in jih kličemo k spremembi motečega vedenja ali opravičilu. Pri odzivanju na čustva drugih je najpomembneje pokazati, da smo njihova čustva pripravljeni sprejeti in jih vzeti resno. Četudi ne razumemo razlogov za denimo veselje in smeh ali jezno kričanje in nezadovoljstvo, bomo z upoštevajočim odzivom dosegli, da se sogovornik ne bo čutil zavrnjenega zaradi svojih čustev.«

Ljudje se na neki dogodek prej odzovemo čustveno kot racionalno, nadaljuje, to se zgodi predvsem takrat, ko nekdo prepozna, da je situacija zanj iz kakršnega koli razloga pomembna. Ob tem čustveno reagiranje ne pomeni istočasne izključitve racionalnega odzivanja, temveč obratno, razloži: »Čustva nas še bolj motivirajo za razmišljanje in iskanje rešitve, s katero bomo dosegli želeno adaptacijo, res pa je, da močna čustva povzročijo zelo zožen fokus pozornosti in nas usmerjajo, da mislimo samo na tisto, kar je nujno in pomembno. Kar je zunaj tega, potisnemo na obrobje zavesti.«

Zasebnost in javnost

Čustva so bolj v domeni zasebnosti oziroma intimnega socialnega življenja kot kazanja v javnosti. V teh odnosih je normalno govoriti o občutkih in čustvih, v njih delujemo po principu sočutja, kar pomeni, da so nam čustva drugih pomembna, pravi sogovornik. »Z najbližjimi se skupaj veselimo uspehov, žalujemo, si delimo doživljajski svet. Ko so si ljudje blizu, lahko svobodno govorijo o tistem, kar jim je pomembno, naj gre za zadeve iz njihove zveze ali zunanjega sveta.« Na drugi strani je svet javnosti, dodaja, za katerega je značilna distanca; v tem svetu bolj pazimo, kaj in kako govorimo, da drugi ne bi spoznali naših interesov ali šibkosti. Vendar je lahko to drugače in tudi obratno: »Ne glede na to, da o čustvih premalo vemo, lahko tudi v javnem življenju zelo uspešno delujemo. Kdor razume svoj čustveni svet, bo lahko ohranjal notranje ravnovesje ter deloval sproščeno in ustvarjalno tako doma kot v delovnem okolju,« sklene.