Glavni problem debelosti ni videz človeka, temveč številni zdravstveni zapleti in bolezni (srčno-žilne, jetrne, diabetes, nekatere oblike raka), v katere vodi, izpostavlja doc. dr. Mojca Lunder, mag. farmacije, s fakultete za farmacijo v Ljubljani. Med strokovnjaki prevladuje mnenje, da debelost ni samo slabo zdravstveno stanje, temveč kronična bolezen, saj zmanjšuje kakovost življenja in zaradi zapletov povečuje stroške javnega zdravstva. Ocenjujejo, da je debela ali čezmerno prehranjena že petina zemljanov. Pogostnost debelosti še narašča tako med odraslimi kot otroki, najhitreje v deželah v razvoju, tudi na Kitajskem in v Indiji, kjer je pred leti zaradi revščine in lakote sploh niso poznali, pripoveduje sogovornica. Je za epidemijo torej krivo preobilje?
V daljni preteklosti je bilo hrane malo in zanjo se je bilo treba truditi boriti, loviti, nabirati. Človek je telesno izjemno dobro prilagojen na pomanjkanje in stradanje. Z zelo malo hrane ali celo brez nje lahko brez hujših posledic preživi tudi več tednov. Razvil se je tako imenovan varčen genotip ali, poenostavljeno, varčni geni. Kopičenje maščobnih zalog je bilo koristno za preživetje, saj so kratkim obdobjem obilja vedno sledila obdobja stradanja. V zadnjih petdesetih letih je v nekaterih okoljih hrane preveč, na kar nismo prilagojeni, saj nimamo varoval, ki bi omogočala, da pojemo le toliko, kot potrebujemo in tudi porabimo, pojasnjuje dr. Lundrova. »Ker so bili za pridobivanje hrane potrebni fizični napori, so se v možganih razvili živčni procesi nagrajevanja. Bolj kot je zaužita hrana kalorično bogata (mastna, sladka), večje je doživljanje ugodja, ki spodbuja nadaljnjo fizično aktivnost, usmerjeno v iskanje takšne hrane. Danes pa je cenena kalorično bogata hrana dostopna brez fizičnih naporov (treba je le do trgovine ali restavracije), mehanizmi v možganih pa nas kljub temu nagrajujejo z ugodjem, čeprav si s pretiranim hranjenjem in večanjem zaloge maščevja delamo vse več škode.«
Res je, da se med seboj nekoliko razlikujemo po tem, koliko energije porabimo za osnovne življenjske funkcije, torej v mirovanju, čemur strokovno pravimo bazalni metabolizem, »vendar so te razlike majhne v primerjavi z razlikami v količini vnesene hrane in porabljene energije. Zredimo se, ker v daljšem časovnem obdobju zaužijemo več hrane, kot porabimo energije. Ko je telesna masa že povečana, taka tudi ostane, čeprav začnemo jesti toliko in tako kot takrat, ko smo še imeli primerno težo. Debeli velikokrat res jedo malo, vendar so v nekem preteklem obdobju pojedli preveč, telesna masa pa se je povečala in ustalila.«
Debelost ali čezmerna telesna teža? Posameznikovo prehranjenost ocenimo že po videzu, bolj natančno pa z izračunom indeksa telesne mase (telesna teža, npr. 80 kg, deljeno s telesno višino, npr. 1,70 m, na kvadrat – ITM = TT/TV2). O čezmerni telesni teži govorimo, kadar je ITM večji od 25, o debelosti, kadar je večji od 30. Pri ITM nad 27 se tveganje za zgodnji infarkt, možgansko kap in druge kronične bolezni že močno poveča. |
Nad kilograme z zdravili?
Epidemija debelosti je spodbudila proučevanje mehanizmov telesne mase in iskanje novih tarč ter učinkovin za farmakološko terapijo, razlaga poznavalka. »Čeprav sta izjemen porast debelosti v zadnjih dveh desetletjih in vedno resnejše dojemanje tveganja za nastanek sekundarnih bolezni spodbudila zanimanje raziskovalcev in farmacevtske industrije, čudežne tabletke prav kmalu ni pričakovati. Nekateri strokovnjaki menijo, da bo to področje doseglo velike razsežnosti v naslednjih petih do desetih letih. Uspehi trenutnih farmakoloških pristopov pa so omejeni in majhni.« S takšnih raziskovanjem se ukvarjajo tudi na katedri za farmacevtsko biologijo na fakulteti za farmacijo, predvsem se posvečajo učinkovinam, ki bi zmanjšale apetit in lakoto ali absorpcijo hranil iz prebavil v telo. »Bolj podrobno se v zadnjem času ukvarjamo z dvema peptidnima hormonoma, ki sta vpletena v nastajanje občutka lakote: z leptinom, ki se izloča iz celic maščobnega tkiva in zmanjšuje vnos hrane, in grelinom, ki se izloča iz stene želodca in spodbuja apetit ter posledično poveča vnos hrane. Poskušamo najti učinkovine, ki bi aktivirale signalne poti leptina in zavirale signalne poti grelina.«
Danes se v Sloveniji kot zdravilo za hujšanje uporablja le učinkovina orlistat, pravi sogovornica. »V prebavilih zavira delovanje encima, ki razgrajuje maščobe, in s tem zmanjša njihovo absorpcijo v telo. Tako se približno četrtina maščob, zaužitih s hrano, neprebavljenih izloči z blatom. Zdravilo z orlistatom lahko kot pomoč pri hujšanju zdravnik predpiše tistim, pri katerih je indeks telesne mase (ITM) večji od 28. Učinek je opazen le ob sočasni dieti. Ne smejo ga jemati ljudje, pri katerih se hranilne snovi iz hrane med prebavljanjem ne absorbirajo zlahka, in ljudje z motnjo delovanja jeter.« Neželeni učinki, ki so blagi (driska, vetrovi, napenjanje), se večinoma pojavijo, če se pri dieti pregrešimo z maščobami. »Kupiti je mogoče tudi različna prehranska dopolnila, ki zagotavljajo čudežno izgubo kilogramov. Do njih moramo biti in ostati nezaupljivi, saj vsi vemo, da shujšati tako ni mogoče. Ti izdelki niso ustrezno preizkušeni. Vprašljiva je že njihova varnost, kaj šele kakovost in učinkovitost,« opozarja dr. Mojca Lunder.