Metoda obstaja že šestdeset let, vendar je učinkovitost znana redkim. Za njeno izboljšanje naj bi jo pri sebi uporabljali tudi zdravniki, a pri nas širši javnosti še ni na voljo. Dr. Vesna Robič, zdravnica v centru, kjer izvajajo kelacijo, nam je pojasnila, zakaj je metoda tako skrita in kateri so njeni pozitivni učinki. Ioni kovin, kot so svinec, kadmij, baker, cink in živo srebro, človeškemu organizmu nikakor ne denejo dobro, poleg fizičnih nepravilnosti povzročajo tudi spremembe v vedenju in čustvovanju. Skrivajo se v ozračju, vodovodnih ceveh, hrani in kemikalijah, s katerimi smo vsakodnevno v stikih. Starejši ko je organizem, slabše se bori proti škodoželjnim ionom, ti hitreje prodirajo v celice in pospešujejo nastanek prostih radikalov, glavnih krivcev za degenerativne spremembe, nastanek raka in hitrejše staranje. Vesna Robič pojasni, da je »kelacija postopek, pri katerem z infuzijo v telo dovajamo kelacijsko snov EDTA (sintetično aminokislino). Snov v krvožilju deluje kot klešče, ki zgrabijo kovinski ion in ta se nato skozi ledvice izloči iz telesa. Oksidacijski procesi se upočasnijo, zmanjša se nastanek prostih radikalov. Kelacija obenem pospešuje odplavljanje kalcija iz žilnih oblog, ki se začno raztapljati. Tako upočasnjuje osteoporozo, saj spodbudi nastajanje novega kalcija, ki se nato veže v kosti, tja, kamor je treba.«
Uporaba tudi v bolnišnicah
Postopek se v klasični medicini uporablja v primerih akutne ali kronične hude zastrupitve s težkimi kovinami ter pri določenih krvnih boleznih, pri katerih je v krvi presežek železa. Kelacija, ki jo predstavi Vesna Robič, ima status alternativne oblike zdravljenja, saj poteka v centru zasebnega ponudnika ter je namenjena širši skupini ljudi, predvsem pa je njena uporaba večja, za preventivno in kurativno zdravljenje. Največja razlika pri postopku je količina kelatorja, ki jo človek prejme s pomočjo infuzije, pri drugem postopku je veliko manjša in proces traja dlje. Okrog metode se kreše veliko različnih mnenj. V bolnišnicah jo uporabljajo pri že omenjenih težavah, a razen na Novi Zelandiji ni sprejeta kot ustrezno zdravljenje bolezni krvožilja in težav s srcem, osteoporoze ter drugih bolezenskih stanj.
Sprejeta z zadržki
Njena uporaba je razširjena v ZDA, Nemčiji, Italiji, Avstriji in Avstraliji, povsod kot komplementarni postopek klasičnemu zdravljenju. V letu 2013 so bili končno znani izsledki prve večje raziskave z začetkom v letu 2002, ki sta jo v ZDA naročila Državni center komplementarne in alternativne medicine in Državni inštitut za srce, pljuča in kri. V raziskavo TACT so vključili več kot 1700 ljudi in jih redno pregledovali 55 mesecev. Raziskava je dokazala zmerno izboljšanje kliničnih izvidov pri pacientih z boleznimi srca, večje izboljšanje, 26-odstotno, pa so opazili pri pacientih, ki so ob kelaciji prejemali tudi terapijo z vitamini. Najboljše rezultate so izmerili pri skupini, ki je imela sladkorno bolezen. Tem se je tveganje za krvožilne težave zmanjšalo za 41 odstotkov, smrt zaradi srčnega infarkta za 40 odstotkov, ponovitev srčnega napada pa kar za 52. Največji problem, ki ga izpostavi Vesna Robič, je pomanjkanje podobnih raziskav, ki bi podrobneje preučile širšo uporabo kelacije: »Metoda je varnejša od večine zdravil, ki jih lahko kupimo v lekarni brez recepta. Seveda če poteka po protokolu in pod strogim zdravniškim nadzorom.« Trenutno stanje, ko je metoda pogosto prezrta ali celo grobo zavrnjena z argumenti nedokazljivosti, bolnikom ni v korist.
Polje alternative
Kelacijo največ uporabljajo ljudje, ki imajo težave s povišano vrednostjo maščob v krvi, bolezni srca in ožilja, artritis, parkinsonovo in alzheimerjevo bolezen, multiplo sklerozo in sklerodermijo. Vesna Robič jo priporoča tudi ženskam po 40. letu, ki zaradi izgube menstruacije trpijo zaradi presežka železa, s tem pa povečajo ogroženost za srčni infarkt. Metoda ni namenjena le pomoči v primerih, ko se je bolezen že razvila, marsikdo jo uporablja tudi za zaščito pred težavami v prihodnosti, saj zmanjšuje tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja, osteoporoze in celo rakavih obolenj.
Temeljite priprave
Metoda ni zapletena, a je ključno, da poteka pod strokovnim zdravniškim nadzorom. Pred začetkom je obvezen temeljit enourni pregled, na katerem preučijo zdravstveno dokumentacijo obiskovalca, predvsem laboratorijski izvid vrednosti kreatinina, ki pokaže, v kakšnem stanju so ledvice. Opravijo tudi ultrazvok vratnih žil, da ugotovijo, ali je metoda za obiskovalca sploh primerna. Največja omejitev je slabo delovanje ledvic, saj se ioni filtrirajo prav tam, zato ljudem, ki imajo z ledvicami težave, metodo odsvetujejo. Kontraindikacije se pojavijo tudi pri nosečnicah, ljudeh z oslabljenim delovanjem srca in tistih, ki so preboleli tuberkulozo. Postopek kelacije izvajajo z infuzijo, kelator počasi prehaja v telo. Vse skupaj traja približno uro in pol. Zdravnica vmes preverja stanje obiskovalca, zdravstveni tehniki merijo tlak in pulz. Število ponovitev je različno od posameznika do posameznika, giblje se med desetimi in tridesetimi obiski. Priporočljiva pogostost je enkrat do dvakrat na teden, redkejši so obiski, dlje traja proces. Po opravljenem postopku priporočajo osvežilni sklop enkrat letno, teh obiskov je manj, od tri do pet. Čeprav se prvi znaki v izboljšanju počutja kažejo že v zadnji tretjini sklopa obiskov, so prave posledice vidne šele čez tri mesece.
Nikar brez razmisleka
Kelacija nikakor ni metoda, ki bi jo jemali zlahka, zato je pred odločitvijo dobro preveriti, kdo jo bo izvajal in kako, ter preučiti ustrezne različne vire informacij. Raziskava TACT poroča o stranskih učinkih, ki so sicer zelo redki, a lahko vključujejo vročino, glavobol in slabost. Izjemoma se lahko pojavijo padec krvnega pritiska, nizka raven kalcija v krvi in trajna poškodba ledvic, predvsem če je kelator v telo vnesen prehitro. Nujni del postopka je torej ustrezen nadzor medicinsko usposobljenega osebja. Vesna Robič poudari, da v vseh letih izvajanja kelacije niso imeli težav s katerim od stranskih učinkov, saj dajejo velik poudarek strokovni izpeljavi postopka.
