Cepljenje: Koristi večje kot tveganja

Čeprav je tej v zadnjih 50 letih s sistematičnim, rednim cepljenjem celotne populacije, zlasti otrok, uspelo zajeziti bolezni, ki so še pred nekaj desetletji zahtevale tudi smrtni davek. Teorij zarot je kar precej, zato je tudi zagovornikov prednosti in slabosti cepljenja veliko. Še več je tistih, ki so prepričani, da totalna demokracija pri vsaki zdravstveni temi pač ni najboljša rešitev. 

Vrnimo se poldrugo desetletje v preteklost, ko je bil v Lancetu, eni najuglednejših medicinskih revij, objavljen članek Andrewa Wakefielda in kolegov o študiji, v kateri so dokazovali povezavo med vnetjem prebavil in nastankom avtizma, oboje vzročno povezano s cepljenjem proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR). Wakefield je bil takrat raziskovalec na oddelku za bolezni prebavil v Royal Free Hospital v Londonu, John Walker-Smith, profesor otroške gastroenterologije z visokim mednarodnim ugledom z istega oddelka, pa eden od soavtorjev. V objavljeni študiji so bili opisi dvanajstih otrok, pri katerih naj bi se v kratkem času po omenjenem cepljenju razvili znaki avtizma. Sledili sta popularizacija rezultatov študije v rumenem tisku in velika zaskrbljenost staršev. Precepljenost otrok proti omenjenim nalezljivim boleznim se je leta 2003 v Veliki Britaniji občutno zmanjšala na 78,9 odstotka (vsaj 92-odstotna je potrebna za ohranitev imunosti), pojavila sta se vnovični izbruh epidemije ošpic in prva smrt zaradi te bolezni po daljšem obdobju. Čez šest let je novinar Brian Deer (Sunday Times London) objavil članek o možnosti znanstvene goljufije, neetičnosti in konflikta interesov pri omenjeni študiji. Javnosti je razkril pogodbo o financiranju, ki sta jo 1996., sedem mesecev pred začetkom študije, sklenila Wakefield in odvetnik Richard Barr. Slednji je bil sodelavec skupine JABS, ki je vodila kampanjo proti proizvajalcem cepiv. Pogodba je določala, da bo JABS financiral študijo, v kateri bo znanstvenik dokazal škodljivost cepljenja. Sledil je naslednji korak: izbira otrok, ki bodo vključeni v študijo. Znanstvenik je vključil samo tiste otroke, katerih starše, odvetnikove kliente, so že imeli na seznamu kot potencialne tožnike države. To so bili starši otrok z avtizmom, ki so že bili prepričani, da je za razvojno motnjo njihovih otrok krivo cepljenje. Poleg tega je po pogodbi šel Wakefieldu v žep zajeten kupček denarja.

Tudi Slovenci so umirali

»Pred ero cepljenj, samo nekaj desetletij nazaj, so tudi otroci v Sloveniji umirali zaradi številnih otroških nalezljivih bolezni. Zadnja velika epidemija otroške paralize je bila leta 1957 in jih je takrat veliko umrlo ali ostalo pohabljenih. Mnogi so do zgodnjih šestdesetih umrli zaradi ošpic ali pa so bili hudo pohabljeni zaradi ošpičnega encefalitisa. Dojenčki so umirali zaradi apnoičnega (prenehanje dihanja) napada pri oslovskem kašlju. Od leta 1951, to je leto začetka cepljenja proti tetanusu, v Sloveniji ne zaznavamo te bolezni, čeprav je smrtna pri enem izmed petih obolelih. Za primer še to: v več kot milijardo veliki indijski populaciji so s kampanjo cepljenja proti otroški paralizi v letu 2011 imeli samo še en primer bolezni, v letu 2012 pa jih ni bilo več,« pravi doc. dr. Marko Vudrag.

Majhen ugriz – velika težava je vodilo letošnjega evropskega tedna cepljenja, ki se začne v ponedeljek, 21. aprila. »Klopi prenašajo bolezen klopni meningoencefalitis (KME). Le cepljenje nas bo zaščitilo pred KME ob zanesljivem dejstvu, da je cepivo učinkovito in varno. Od vseh evropskih primerov KME (na leto okrog 3500) jih je v Sloveniji 10 odstotkov – okrog 300. Pri nas je najvišja pojavnost KME na Gorenjskem in Koroškem, potem v osrednji Sloveniji, nekoliko manjša na Goriškem in Obali, najmanjša pa v Prekmurju in na Dolenjskem. Precepljenost slovenske splošne populacije je zelo nizka, med 6 in 7 odstotki, medtem ko je na primer v Avstriji okrog 90-odstotna in ima zato bistveno manjšo pojavnost KME. Slovenija bi lahko za državljane subvencionirala vsaj tri odmerke cepiva, to je bazično cepljenje proti KME. S tem bi zanesljivo in bistveno zmanjšali breme hude bolezni KME v državi. Poleg osrednje teme ne smemo pozabiti na nekoliko opešano kampanjo cepljenja proti HPV (humani papiloma virus; povzročitelj raka materničnega vratu): precepljenost naših deklic, ki so vključene v zagotovljeni državni program cepljenja s tremi odmerki (dekleta šestega razreda osnovne šole), je krepko pod 50 odstotki. Ne pozabimo na dečke, ki bi jih tudi morali zaščititi s cepivom proti HPV, zaradi čedalje večje pojavnosti genitalnih bradavic,« pravi sogovornik in dodaja, da samovolja pri cepljenju (kot si to predstavljajo nekateri starši) ni pravi način, pa tudi, da »totalna demokracija« pri vsaki zdravstveni temi pač ni najboljša rešitev.

»Zato cepljenje lahko štejemo za enega izmed najbolj učinkovitih medicinskih ukrepov v zgodovini človeštva. In prav zaradi tega, ker se otroške nalezljive bolezni ne pojavljajo več, je cepljenje kot medicinski ukrep postalo žrtev lastne uspešnosti, saj ga nekatere skupine in deli prebivalstva odklanjajo kot nepotrebnega, češ, bolezni, zaradi katerih cepimo, se ne pojavljajo več. Seveda ga mnogi odklanjajo zaradi verskih, filozofskih, prehrambnih, svetovnonazorskih razlogov ali pa tudi zaradi lastne nepoučenosti,« pravi doc. dr. Vudrag in doda: »Treba je vedeti, da se bodo bolezni, proti katerim cepimo, zanesljivo vrnile, če ukinemo programe cepljenja. Boleznim, kot so ošpice, mumps, rdečke itd., rečemo otroške le zato, ker večinoma prizadenejo otroke, vendar lahko zbolijo tudi nezaščiteni odrasli. Bolezni niso nedolžne, med zapleti so lahko tudi zelo resni, celo smrt.«



Priporočljivo cepljenje namesto obveznega

Na vprašanje, ali se mu zdi rešitev o obveznem cepljenju, ki zdaj velja v Sloveniji, smiselna oz. dobra glede na vse več pomislekov in različnih iniciativ ter pobud staršev, ki bi ga najraje prepovedali oziroma se mu izognili, sogovornik pravi: »Obvezno cepljenje je pravna in ne strokovna kategorija. Boljše bo iskati strokovno kategorijo, ki bi zagotavljala precepljenost populacije, ki je zaželena v okviru 95 odstotkov, in s tem tudi kolektivno zaščito pred nalezljivimi boleznimi, proti katerim cepimo ljudi. Takih bolezni je pri nas devet, k temu pa lahko pripišemo še vsaj pet drugih (rotavirus, pnevmokok, KME, norice, hepatitis A; op. a.), ko je cepljenje neobvezno, a zelo priporočljivo. Zato predlagam besedno zvezo priporočljivo cepljenje, kar je strokovna kategorija in tudi način, ki velja za cepljenja v večini razvitih držav. Kako naj bi tudi na ta način prišli do visoke precepljenosti? Za to sta v Sloveniji potrebna vsaj dva pogoja. Prvič, to je politično vprašanje, ki ga je treba rešiti kar po kmečki pameti (upoštevaje stroko), in drugič, treba je doseči vsesplošni konsenz med ljudmi, kjer bo slehernik sprejel odgovornost tveganja za svoje zdravje, če se ne cepi, in ne samo zahteval pravice. Tudi za zdravje svojih otrok, ki imajo predvsem temeljno pravico biti zdrav. Tako kot samoumevno in na podlagi splošnih uzanc sprejemamo razne družbene odgovornosti v svojem socialnem okolju. Ali ni primerljivo sprejetje odgovornosti za tveganje, ko dopustimo svojemu še ne 18 let staremu otroku, maturantu, da gre na maturantski izlet v Grčijo z jasnim vedenjem o zelo visoki verjetnosti, da se bo tam opil z alkoholom, da bo morda poskusil prepovedane droge, morda se bo celo poškodoval v nesreči ali pa še kaj, z družbeno odgovornostjo, ki naj bi jo sprejeli s cepljenjem zaradi kolektivne varnosti? Sprejetje odgovornosti za tveganje svojega otroka je dopustno, za kolektivno zdravje, ki ga zagotavlja cepljenje, pa ne, ali kaj? Hipokrizijo in dvojna merila v tej državi je treba čim prej spraviti na enak imenovalec,« pravi sogovornik.