Naravno je, da se nam v različnih življenjskih okoliščinah vzbudijo strahovi, res pa je tudi, da se moramo naučiti shajati z njimi, še posebno ko in ker moramo kdaj tudi pod časovnim ali katerim drugim pritiskom sprejeti odločitev o tem, kako naprej po prvotnem pretresu. V primežu bojazni lahko otrpnemo in izberemo najslabšo možnost – nič ne naredimo ali stopimo korak nazaj, tudi to pa je odločitev s posledicami.
Pogosteje ko sprejmemo odločitev v strahu (iz strahu pred nečim), verjetneje je, da bomo zamudili marsikateri vlak, vemo pa, da se priložnost izgubljena zlepa ne povrne, za nameček nam začne sčasoma zaradi takšnih neizbir pešati samozavest. Globoko v nas se usede dvom, ali se sploh zmoremo o čemer koli prav odločiti, vsled tega pa se v prihodnje že vnaprej držimo v ozadju in odločitve prepuščamo drugim. Niti to, kakopak, ni brez posledic, še kako jih namreč čutimo.
Najprej ohraniti življenje
Odprto, brez bojazni pristopati k življenjskim preizkušnjam je vse prej kakor lahka naloga, odkrivajo nevroznanstveniki, kajti naši možgani so sami po sebi tako ustrojeni in naravnani, da se najprej in predvsem bliskovito odzovejo na grožnjo in nevarnost. Za čustvovanje, še posebno pa doživljanje strahu in telesni odziv nanj, je poglavitna amigdala (corpus amygdaloideum), parna struktura v limbičnem režnju možganov, ki je po velikosti primerljiva z mandljem, imajo pa jo tudi živali.
V tisočletni človeški evoluciji je bila amigdali zaupana pomembna naloga: ko zaznaš nevarnost, telesu zaukaži umik. Če poenostavimo, ko je pračlovek v travi videl nekaj zvitega, se je zaradi učinkovite amigdale takoj umaknil na varno in ostal živ, čeprav se je pozneje, ko se je previdno približal zvitku, morda izkazalo, da ni šlo za smrtonosno kobro, ampak nenevarno rogovilo. Koristen mehanizem torej, ki je pripomogel k temu, da je vrsta Homo sapiens preživela v svetu, v katerem so bili njeni pripadniki izpostavljeni plenilcem in drugim grožnjam, ki so jim stregle po življenju.
Težava pa je, ker je amigdala nespremenjena z nami še danes, prav takšna, kot je bila. Zaznava grožnje in takojšnji telesni odziv, ki ga sproži, je nezaveden, časovno gledano se aktivira takoj po zaznavi grožnje in veliko prej, preden bi lahko možgani v čelnem režnju – ta je pristojen za to, da razumno ovrednotimo trenutne okoliščine v luči izkušenj in se domislimo najboljšega odziva nanje – naredili sklep o upravičenosti strahu. Zaradi bliskovitega odziva amigdale se torej že umaknemo na varno ali se nevarnosti postavimo po robu, preden vemo, čemu se umikamo in s čim (kom) se tepemo.
Ve za strah,
a ga ne pozna
Kako delujejo kateri predeli možganov in kako nam krojijo življenje, znanstveniki najlažje preverjajo tako, da pod drobnogled vzamejo ljudi, ki jim zaradi bolezni ali poškodb proučevani predel ne deluje, preostanek možganov pa ni prizadet. Na univerzi v Iowi so odkrili bolnico, pri kateri je bolezen skoraj povsem uničila amigdalo, preostalih možganskih struktur pa ni prizadela. Gre za redko urbach-wiethejevo bolezen, ki je dedna, povzroča pa mineralizacijo in atrofijo temporalnih režnjev možganov, spremembe na koži in hripav glas.
Nevrologi, ki so vedeli za njeno možgansko okvaro, so prosili klinična psihologa, ki nista vedela za njeno bolezen, naj se z njo pogovorita in ocenita njeno čustveno doživljanje. Življenje bolnice je bilo posuto tudi s trnjem, zaradi hripavega glasu je bila žrtev poroga, zgodaj je izgubila očeta itn. Strokovnjaka sta opazila, da o negativnih izkušnjah govori hladnokrvno, a tega nista pripisala motnji čustvovanja, temveč sta neodvisno drug od drugega menila, da je njen pristop k življenju bojevniški in da se torej zmore kosati s hudimi preizkušnjami in jih prebroditi. Mimogrede, večji delež ljudi, ki jih psihologi označijo za bojevnike, okreva po hudih boleznih, denimo raku, kot onih, ki jih imajo za nebojevnike.
A raziskave se s tem še niso končale. Strokovnjaki so bolnico izpostavili okoliščinam, v katerih večina ljudi čuti strah ali najmanj nelagodje. Peljali so jo med kače, v terarij, v hišo strahov in ji predvajali grozljivke. Čeprav jim je pred obiskom terarija zaupala, da plazilke sovraži in se jim ogiba, so jo kače v terariju zelo zanimale. Brez zadržkov je eno več minut držala v rokah, jo gledala, kako se plazi po njej, jo božala in se celo dotaknila njenega jezika. Hotela je podržati še neko drugo, večjo, čeprav so jo znanstveniki opozorili, da je nevarna in bi jo lahko napadla.
Namesto da bi se v hiši strahov tresla kot šiba na vodi, je v njej z raziskovalno vnemo silila v najbolj temne kotičke, pošasti so jo nasmejale, ne prestrašile, z njimi je hotela celo kramljati. Srhljivi prizori iz grozljivk, čeprav je menila, da so za večino gledalcev strašljivi, so ji bili v zabavo.
Po pogovorih z bolnico in še drugih eksperimentih, ki so jih opravili z njo, so strokovnjaki sklenili, da sicer pozna koncept strahu, ve tudi, kako se godi prestrašenim ljudem, da jim začne razbijati srce, zakričijo in kolikor hitro morejo zbežijo, besedi strah in prestrašen v pogovoru uporablja vsebinsko pravilno, a živi brez strahu.
Kako si lahko pomagamo
Ljudje, ki so bili v otroštvu in mladostništvu izpostavljeni travmatičnim izkušnjam, zlasti nasilništvu in telesnim zlorabam, so po znanstvenih izsledkih bolj nagnjeni k temu, da njihova amigdala zaukaže Umik! tudi v razmerah, ko se drugi zanje ne zmenijo oziroma v njih ne sprožijo ne nelagodja ne strahu. Ko sogovornik jezno mršči obrvi ali rahlo poviša ton – izkušnje so jih naučile, da tem znakom navadno sledijo udarci, torej je dobro bežati –, čutijo silno nelagodje, lahko napetost, tesnobo v trebuhu, lica jim pordijo itn., in ta občutja ne jenjajo niti, ko si z razumom dopovedo, da niso v resnični nevarnosti. Preprosto si ne morejo pomagati, čim prej hočejo proč.
Ljudje, pri katerih se, če poenostavimo, amigdala pogosteje oglasi, naj bi se naučili shajati z nelagodjem in strahom, ki ga to v njih povzroča. Ko se prepričajo, da grožnja ni utemeljena, naj si privoščijo sprostitev. Že nekaj globokih, umirjenih dihalnih ciklov lahko pripomore k umiritvi srčnega utripa, tudi če si za trenutek vizualizira, da je na prijetnem, varnem kraju, leže na peščeni plaži, denimo. Vseeno je, katero tehniko uporabi, ključno je, da mu pomaga umiriti in sprostiti se po pretresu, v katerega ga je pahnila amigdala.
Verjetnost, da bi zaradi živahne amigdale zavračali življenjske priložnosti, si zmanjšamo tako, da z redno meditacijo ali katerimi drugimi za nas preizkušenimi metodami umirjamo duha, predvsem pa se naučimo sproti ozaveščati nezavedne procese. Sprejmemo, da smo se na neko grožnjo, čeprav je bila lažna, odzvali instinktivno preplašeno, nato si, ko je preizkušnja mimo, dovolimo, da si okoliščine podrobneje ogledamo, ozavestimo nezavedni vzgib in odziv, na koncu pa si dovolimo spoprijeti z izkušnjo še drugače, kot smo se na prvo žogo.
Budnica v čelnem režnju
Zdrav človek amigdale ne more izklopiti, to niti ne bi bilo smiselno in varno, je pa, menijo nekateri novodobni dušeslovci, da vnaprej z vajami pripravi svoje možgane do tega, da amigdali sicer da prvo besedo, ki je v službi ohranitve življenja, ne pa tudi zadnje, torej si dovoli potem, ko je najhujše mimo, to še pobližje ogledati in morda narediti kaj drugega kot ostati daleč proč na varni razdalji. Ko amigdala izvede Umik!, naj bi se naučili čim prej čim bolj razmahniti delo čelnega režnja, ta zmore oceniti neko okoliščino, ali je (ne)varna, in se domisliti, kako se spoprijeti z njo. To je lažje narediti, če smo možgane z vadbo vnaprej naučili, naj tako postopajo.
Vadba je preprosta. Čim bolj živo in slikovito si predstavljamo, da smo v škripcih – znašli smo se pred strupenjačo. Prepustimo se strahu, instinktivnemu odskoku, zavedajoč se, da se nam v domišljiji ne more nič hudega zgoditi. Ko nevarnost mine, predramimo radovednost in čelne režnje – vrnimo se na kraj snidenja s plazilko, si ga natančno ogledamo, se prepričamo, da je tam ni več, in si postrežemo z jagodami, zaradi katerih smo prišli tja, jih pozobamo ali pa se odžejamo v potočku, h kateremu smo prej prišli pit v svoji domišljiji. Ključno je, da se vrnemo na kraj preizkušnje in napnemo možgane, kako iz njega še kaj dobrega izvleči. Strah nas ne ohromi in ne povzroči, da bi se nečemu vnaprej povsem izogibali. Že res, tam je bila kača, a lahko da je (bilo) tam tudi kaj dobrega za nas, in če se vrnemo, previdno in pozorno, lahko to varno uberemo.
