Verjetno je to ena najbolj pestrih in raznolikih skupin, kar jih je mogoče srečati. Združuje tako dekleta v cvetočih dvajsetih kot gospe v zlatih petdesetih. Ženske, ki se niso nikoli gibale, kaj šele tekle, pa tudi tiste, ki se z vadbo ukvarjajo redno ali resno. Na stadion policijske šole v Tacnu pa je vse pripeljala radovednost. Zmorem? Seveda!
Družijo nas neverjetne zgodbe! Karmen teče že vrsto let. S tekom in zdravo prehrano se je dokončno znebila 30 kilogramov ter pretekla maraton v zavidljivem času. Marjana je gospa, ki je zakorakala v peto desetletje. Prej ni nikoli tekla. Skupini se je pridružila, ker je želela preizkusiti tehnike NLP, ki se jih je učila. V letu in pol je natrenirala maraton in ga lani v Berlinu tudi odtekla. O svoji tekaški izkušnji je napisala knjigo. Urška je prava uspešnica. Po prvih plašnih tekaških korakih je že v nekaj mesecih opravila s polmaratonom. Polona se s športom ukvarja že vse življenje. Igrala je tudi nogomet, kolesari in išče nove izzive. Lani je bil to maraton. Jerneja je sprva trenirala s sosedami iz domačega kraja, malo pred prvo tekmo pa se je pridružila Cekinčicam. Z odličnim napredkom v zgolj eni sezoni se je že spogledovala s polmaratonom, ko jo je na poti do starta zaustavila poškodba. Ni obupala. Ponovno se je vrnila in tokrat držimo pesti!
Sama sem pričela teči po težji bolezni, v fazi okrevanja. Prej nikoli nisem razumela športnih naporov bližnjih, saj se mi je zaradi slabokrvnosti ob vsakem napornejšem koraku vrtelo, me dušilo … Kako preteči nekaj kilometrov, kaj šele maraton, kako na mah osvojiti Šmarno goro – so bile zgolj iluzije. Šport je bil zame muka. Pred tremi leti, prvič z normalno količino železa v krvi, pa me je dobesedno odneslo. Spomnim se prvega sprehoda čez Rožnik. Oslabela, imela sem dobrih 45 kilogramov, sem pospešila korak. Odlično sem zvozila klanec in potem se je korak prelevil v tek … Kako nor občutek, poln dih, zagon, popolna sreča. In me je odneslo in poneslo … Takrat sem pretekla pet kilometrov. Zgolj na osnovi čistega hormona sreče. Občutek, ki ga težko opišem. Odprl se mi je nov svet.
Ogromno njihovih zgodb se prične z iztočnico 'nikoli nisem tekla' … A ko enkrat začneš, si postaviš cilje, tek postane tvoja pot. Morda je najtežja faza teka korak skozi vrata stanovanja in prvih deset minut. A ko odtečeš, te prevzame zmagoslavje. Tek ni le gibanje in odlična kardiovadba. Tek je tudi stik in boj s seboj. Kot bi na eni rami sedel svetli angel in spodbujal ter bodril 'zmoreš, premagaj svoj ego' ter na drugi temni, ki se huduje in išče cono udobja ali zavetje domačega kavča. Ko dosežeš prvi kilometer, je naslednji cilj petica. Od tod ni več daleč do prve desetke. Po njej se spogleduješ s polmaratonom, nato maratonom. Pred tem spoštljivim ciljem pa si moraš zastaviti vprašanje, zakaj tečem. Maraton je namreč pot vase, soočanje s seboj. Čez prve kilometre te ponesejo noge, čez srednje glava in čez zadnje srce. Usklajeno v vsakem trenutku pa moraš biti prepričan o svojem cilju.
Tek je tudi meditacija. S slušalkami ali brez, ko gre zares, tečeš sam. Na treningih, ko pilimo in klešemo korake, pa prijetno izživimo tudi vse ženske radosti. Poklepetamo, potožimo, se izpovemo, nasmejemo in napolnimo z novo energijo.
Smo skupina, a vseeno tečemo vsaka zase, 'svojim ciljem naproti', kot je knjigo poimenovala Marjana. Tekaška skupina je odlična oblika podpore. Razne vaje v parih motivirajo k napredku. Skupina je odlična, kadar na trening prineseš samo noge. Dolgi teki pa so zelo individualna, skoraj intimna stvar. Na dolgem teku se boriš s sabo. Sprva se motiviraš, ko noge že tečejo same od sebe, pa se z vseh skritih kotičkov prikradejo misli, utrinki in pričnejo se pogovori s seboj. Dolg tek je odličen tudi za razbijanje škodljivih učinkov stresa, saj jih telo dobesedno izpušča ob vztrajnosti in naporu. Ob dolgem teku se ustvarjajo tudi ustvarjalne misli, sestavile se vam bodo ideje, ki jih za pisalno mizo nikakor ne morete urediti v smisel.
Cekinčice se udeležujemo tudi dobrodelnih tekov. Enega smo v pomoč 12-letnemu invalidu Niku na kraju treningov ustvarile tudi same. Udeleženci so vplačali po en evro za vsak krog, ki so ga nato odtekli na stadionu. Tistega dne je na našo blagajno nenapovedno prišel tudi tihi, skromni mož Ambrož Jakob, tisti, ki je ravno 1. 5. zaključil dobrodelno diagonalo čez Slovenijo, ter vplačal 105 evrov. Malce začudeno smo mu vrnili pogled ter pojasnili, da bo za to treba odteči tudi 105 krogov, kar bo skupno naneslo 42 kilometrov. Pa je odvrnil: »Da, za Nika bom pretekel maraton.« In ga je.
Smo ženska tekaška skupina, a vodi nas moški. Ravnovesje v skupini ustvarja prekaljen triatlonec, večkratni ironman in izkušen trener, ki ga kličemo Coach. Andreju Bivicu zavida kar nekaj športnih kolegov, marsikdo pa mu prizna tudi občudovanje. Motivirati, trenirati, utrditi, voditi, ne nazadnje tudi ukrotiti in do osebnega cilja popeljati 100 žensk pač ni mačji kašelj. Res je, tudi ukrotiti. Včasih je treba tudi ustaviti konje, saj pretiravanje, čeprav iz navdušenja, terja tudi športne poškodbe.
Kako premagati trenutke šibkosti, obupa in se motivirati? Pot je treba razdelati na več etap. Tako na poti do cilja dosežeš več malih uspehov. Ko sem bila na predstavitvi knjige Dušana Mravljeta, sem ga prosila za podpis. V knjigo mi je zapisal: »Lucija, če ne vidiš cilja, se ne podaj na pot.«
Naša zgodba se nadaljuje. Vsak torek, ko slečemo prepotene rumene majice z našim znakom, vemo, da zmoremo vedno več in več, da smo močne in da smo si brez slabe vesti vzele čas zase. Kot pravi misel neznanega avtorja: »Na svetu ni močnejše sile, kot je odločena ženska.« In letos bo padla tudi moja prva uradna enaindvajsteka.
Se nam pridružite tudi vi?
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
