Pred nekaj dnevi sem sodelavki Ajdi ob jutranji kavi razlagala o tem, da sem prišla do pomembne ugotovitve. Ste pripravljeni? Ta-da-dam... Umiriti se moram! »Kdo pa hoče ob sebi takšnega človeka, ki vihra naokoli kot kakšen tornado? Da pride v njihova življenja nenapovedano in glasno, jim razmeče čustva, jim pretrese njihovo dojemanje sveta?! Ne, ne, draga moja, ljudje tega ne marajo. Nekaj bom morala spremeniti pri sebi, če želim, da me bo sploh kdo hotel obdržati v svojem življenju!« sem globokoumno razpredala. Nejeverno je odkimavala, češ da potem to ne bom več jaz, da je sprenevedanje še slabše, in podobno.
Dan je bil dolg, spila sem hektolitre kave, pa sem se vseeno vlekla kot megla. Potem sem obiskala prijatelja Denisa, poklepetala s Petro ter po dolgem času objela Asjo in nekje med pohajanjem od ene do druge stojnice na Gospodarskem razstavišču, kjer so delali omenjeni trije, me je prešinilo, da se bom peljala v kino. Ja, samo sebe. »A ni ravno danes premiera Čebelice Maje?« sem mrmrala, ko sem na internetu preverjala, ali sem si pravilno zapomnila datum. Nekaj trenutkov sem še razmišljala o tem, da bi za družbo rekla kakšni prijateljici, a sem potem misel na to opustila. »Maja z Majo. To je to. Danes mi tako paše!« sem sklenila.
Risanke so mi od nekdaj pri srcu. Ker so preproste, a v svojem bistvu zelo sporočilne. Dokazujejo, da so življenjske resnice pravzaprav – enostavne. A ljudje, bog si ga vedi zakaj, tako radi kompliciramo.
Že po nekaj minutah filma sem ugotovila, da se ne bi mogla odločiti bolje. Niti malo se nisem sekirala, ker sem bila v dvorani izključno z otroki (starost pod deset let) in njihovimi očki in mamicami. Maja in njeni prijateljčki so me navdihnili s pozitivno energijo. »Dobra čebelica si. Ne dovoli, da kdo reče drugače,« ji je rekel kobilica Flip, ko mu je tarnala, da zanjo ni prostora pod soncem in da nikamor ne spada, saj so jo zaradi njene vihravosti vrgli iz čebelnjaka. Po številnih borbah, padcih, notranjih bojih in dokazovanju ji je ob koncu na dušo popihala sama čebelja kraljica: »Prav si ravnala, Maja. Sledila si svojemu srcu. To terja pogum. Ostani takšna, kot si.«
V resnici mi je vse to, kar sem zvečer gledala na filmskem platnu, že zjutraj povedala moja Ajda. Poslušala sem jo, a je nisem slišala: sprenevedanje ni recept! Zato bom raje ostala to, kar sem. Mala, zvita in predrzna Maja, Maja, ki leti, leti, kamor koli se ji zdi...
