Zdravnica Jasna Stošić, dr. med., ki se ukvarja z integrativno medicino in bioresonanco, je že vrsto let vegetarijanka, zadnji dve leti pa je iz svojega jedilnika skoraj povsem črtala tudi drugo hrano živalskega izvora. Vendar Stošićeva poudarja, da je prehrana le del zgodbe o zdravju.
Kako biomedicina gleda na vegetarijanstvo in veganstvo?
O vegetarijanstvu je bilo že veliko napisanega, o veganstvu manj, pa vendar je lahko dostopnih informacij dovolj, da ne čutim potrebe po dodatnem pojasnjevanju splošno znanih medicinskih, etičnih in okoljevarstvenih vidikov odločitev, ki govore v prid ali zoper eno od obeh oblik prehranjevanja. Omenim naj le zelo pomemben zaščitni učinek vegetarijanske prehrane na bolezni srca in žil, zaradi katerih umre kar
 |
| Jasna Stošić, dr. med. Foto: Damjan Likar |
vsak drugi človek v razvitem svetu. Znana velika, v letu 1998 objavljena raziskava, v kateri so spremljali 76.000 ljudi 10 let, je pri populaciji, ki se prehranjuje brezmesno, pokazala kar za 24 odstotkov manj srčno-žilnih smrti v primerjavi z vsejedi. Našli so tudi povezavo med zmanjšano pojavnostjo raka debelega črevesa in danke, raka dojke in raka prostate.
Kljub temu pa medicina, ki v svojih dietnih priporočilih že vrsto let opozarja na potrebo po omejevanju rdečega mesa in vključevanju več sadja in zelenjave, v splošnem ni naklonjena brezmesni prehrani. Sprejema premišljeno vegetarijanstvo, ki upošteva brezmesne vire železa in beljakovin. Glede veganstva je močno zadržana, kar zadeva odrasle, in povsem odklonilna, ko gre za otroke, kar se mi zdi na mestu.
Ne čutim potrebe, da bi se spuščala v polemike o različnih stališčih do brezmesne prehrane, danes je vsakomur na voljo dovolj informacij in kakovostnih alternativnih virov esencialnih hranil – tudi v izključno rastlinski hrani redkega vitamina B12 (vsebujeta ga le kvas in alge), ki lahko po več letih (zaloge v jetrih trajajo približno pet let) povzroči posebno obliko slabokrvnosti. Prepričana sem in lastna izkušnja mi to potrjuje, da je tudi veganska prehrana za odrasle lahko povsem zdrava izbira.
Kako je potekala vaša pot do veganstva?
Sama sem vegetarijanka 27 let, vegansko pa se prehranjujem kakšni dve leti, vendar ne popolnoma – včasih pojem kakšno rezino sira ali masla. Meso se mi je uprlo v zgodnjih študentskih letih, ko sem preko svojega tedanjega fanta, ki je študiral živinorejo, prvič prišla v stik z informacijami in izkušnjo (obiski farm) o tem, v kakšnih razmerah živijo živali, ki so del industrijskega stroja za pridelavo mesa, o tem, kako brezčuten in samoosrediščen zna biti človek do bitij, ki so mu na videz podrejena. In seveda tudi o tem, kakšno hrano in dodatke uživajo domače živali, skozi kakšne postopke in procese prehaja meso na poti od klavnice do krožnika. Z zdravjem nisem nikoli imela posebnih težav, vsekakor pa ne takšnih, ki bi izhajale iz pomanjkanja hranil ali mikrohranil. Moja odpornost je vsaj povprečna in počutim se dobro, kar seveda pripisujem ne le zdravi prehrani, ampak tudi in predvsem nenehni skrbi za ravnotežje v svojem življenju.
Kaj pa okoljska problematika živinoreje?
Poročilo FAO (Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo) navaja, da ustvarja živinorejski sektor več emisij toplogrednih plinov kot promet in je hkrati glavni vzrok degradacije zemlje in vode. Živinoreja ustvari kar 64 odstotkov amonijaka, ki je pomemben povzročitelj kislega dežja. Je tudi glavni vzrok krčenja gozdov, za proizvodnjo krme za rejne živali porabimo več kot tretjino svetovne proizvodnje žita.
Vendar pa o okoljskih vidikih – izsekavanju pragozdov, onesnaževanju vodnih virov z antibiotiki in rastnimi hormoni ter drugimi dodatki v hrani živali (oboji so v Evropi za zdaj še prepovedani) ter o porabi pitne vode v živinoreji – v času svoje odločitve za brezmesno hrano nisem vedela ničesar. Pravzaprav takrat sploh nisem potrebovala veliko in zelo podrobnih informacij, da se je v meni prebudil občutek, da ne želim, ne morem biti več del sistema, ki brez potrebe podreja in trpinči sobitja, hkrati pa uničuje svoj dom, svoj planet.
Je tudi sin šel po vaših stopinjah kar zadeva prehrano?
Moj sin ima takšen značaj, da bi raje rekla, da to niso moje stopinje, ampak kar njegove. Kakšno leto, preden sem zanosila, zdaj ima sin že 17 let, sem postala veganka, preprosto se mi je uprla vsaka hrana živalskega izvora. Med nosečnostjo pa sem spet začutila potrebo po
mlečnih izdelkih in sem jih v tistem času tudi uživala. Sin je že vse življenje vegetarijanec, prva leta je bil brezhibno zdrav in neverjetno odporen. Veliko sva bila v naravi in spomnim se, da je vsako leto vsaj enkrat ali dvakrat padel sredi največje zime v ledeno vodo – v kakšno reko, potok ali slap – in nikoli se ni niti prehladil. Z odraščanjem je začel sam odločati o svoji prehrani in zdaj ni več tako zdrav, saj uživa veliko prečiščenih ogljikovih hidratov in skoraj nič zelenjave in sadja, a moči ima, kot kaže, dovolj. Pri obeh enkrat na leto preverim tudi rdečo krvno sliko (pri vegetarijancih spremljamo predvsem hemoglobin, železove rezerve in velikost rdečih krvničk) in oba imava povsem normalno, sin pa celo odlično.
Kako pa so bolniki, ki se obračajo na vas, odprti za zdravo prehranjevanje?
Večinoma sprejemajo odgovornost za svoje zdravje in so zelo odprti za nova spoznanja, ki bi jim pomagala k boljšemu zdravju in počutju. Na začetku se z vsakomer pogovorim o tem, kako sama vidim zdravje in bolezen: kot preplet telesnih, miselnih, čustvenih, duhovnih in socialnih dejavnikov in povezav. Poskušam usmeriti pozornost v celoto, torej v vsak posamezen vidik zdravja, poudariti pomen enakovredne skrbi za vsak gradnik posebej in se dogovoriti za konkretno načrtno skrb za vsako od naštetih področij. Hrana je zagotovo pomemben dejavnik, ki se mu velja pozorno posvetiti. Vsem svetujem uravnoteženo prehrano s čim več rastlinske hrane in čim manj prečiščenimi ogljikovimi hidrati, kar je pravzaprav uradno medicinsko priporočilo, le da dodam še svojo pobudo k uživanju ekološke in v Sloveniji pridelane hrane, če je to iz finančnih razlogov za klienta sprejemljivo.
Zdrava prehrana torej še ni zagotovilo, da bo človek zdrav?
Seveda ne. Opažam pa, da ljudi izredno močno zanima vse, kar je povezano s prehrano. Težko in pogosto odklonilno mnogi sprejemajo povabilo, naj raziščejo morebitno možnost vzroka njihovih zdravstvenih težav v njihovem odnosu do sebe in svoje okolice, kar se meni zdi bistveno bolj pomembno od prehrane. Pripravljeni so se zelo posvetiti spremenjenemu prehranjevanju, kjer je to potrebno, in začasno sprejeti tudi zelo stroga dietna priporočila, ki lahko korenito posegajo v njihov ustaljeni življenjski slog. Pobuda, da bi pet minut zjutraj in zvečer posvetili kratkemu srečanju s sabo v tišini – meditaciji, pogledu vase, občutenju lastnega telesa in prisluhu njegovim sporočilom, pa se mnogim zdi neizvedljiva. To me znova in znova preseneča. Kadar zdravstvene težave ne izzvenijo ali se čez nekaj mesecev spet pojavijo, velika večina bolnikov skoraj praviloma to pripisuje ne dovolj strogi dieti, morebitnim »prekrškom«. Tudi preprost dogovor o običajni shujševalni dieti in povečanju telesne dejavnosti z osebo, ki ima morda za 15 ali 20 kg preveliko telesno težo, se včasih izkaže kot neizvedljiv, ista oseba pa skoraj na vsako srečanje prinaša nove in nove informacije o teh in onih posebnih dietah, ki zdravijo raka, revmatoidni artritis, hiperaktivnost pri otrocih, luskavico, astmo ali vse hkrati. In vse te diete tudi (seveda začasno) preizkuša na sebi.
Kako si to razlagate?
Kaže, da čutimo ljudje potrebo po tem, da poskušamo nadzorovati svoje življenje, in prehrana se zdi prikladen način, da to počnemo ter tako sami pri sebi ustvarjamo vtis, da obvladujemo svoj življenjski položaj. Včasih se raje zatekamo v pretirano ukvarjanje s hrano, kot da bi se potrudili spremeniti katero od svojih temeljnih življenjskih prepričanj, ki nas omejujejo, nas vodijo v škodljivo vedenje in kličejo v naše telo bolezen. Številne izkušnje pri mojem delu me učijo, kako pomembno je, da nam hrana ne postane obsesija in ukvarjanje z njo projekcija vseh tistih čustvenih in miselnih vsebin, s katerimi se še nismo voljni ali zmožni spoprijeti. Hrana ima pomembno vlogo v mozaiku našega zdravja in dobrega počutja, ne more pa postati naš bog, naš fetiš, naša glavna skrb, kot se pogosto dogaja.
Že prej ste omenili svojo podporo ekološko pridelani domači hrani. Zakaj je tako pomemben ta vidik?
Enako pomembna kot odločitev za ali proti hrani živalskega izvora se mi zdi tudi pozornost, ki jo posvetimo drugim okoljskim vidikom – ali je hrana pripotovala na primer s »Himalaje« (toliko opevana himalajska sol) ali morda iz Japonske ali Afrike (kokosovo maslo – zdrave maščobe), Južne Amerike (zdaj zelo modna semena chia). Zaboli me, ko vidim, da sicer visoko zavestni, ekološko usmerjeni ljudje ne opazijo, kako nesmiselno, nepotrebno in za planet škodljivo je podpiranje tovrstnih nakupov, saj velikanske razdalje, ki jih »prehodi« tako imenovana zdrava hrana, ki verjetno res vsebuje veliko posebnih mikrohranil, uničuje naš planet in celovito gledano – še zdaleč ni prijazna do okolja. Zelo podpiram projekt uživajmo slovensko hrano in pa seveda vse slovenske ekološke kmete, saj se mi zdi temeljno, da skrbimo za slovenske proizvajalce, za ljudi, ki se na naši zemlji trudijo ustvarjati za nas kakovostno, našim genom prilagojeno hrano, usklajeno z nam domačo vibracijo okolja. Ne glede na vso realno dokazljivo osiromašenost prsti, ki je posledica dolgoletne industrijske pridelave s pesticidi, herbicidi, fungicidi, in morebitno pomanjkanje makrohranil v taki zemlji, mislim, da lahko z uživanjem v Sloveniji ali bližnji okolici pridelane ekološke hrane vsakdo svojemu telesu zagotovi polno zdravje.
Na družabnih omrežjih in forumih včasih poteka prava besedna vojna med vsejedci in vegetarijanci oziroma vegani. Kako to zaustaviti?
Hvala za to vprašanje. Dolgoletna izkušnja me uči, da način prehranjevanja še ne pomeni, da je nekdo bolj ali manj občutljiv do sočloveka in sveta nasploh, bolj ali manj strpen, dobronameren, solidaren, plemenit. Pomembno se mi zdi, da vsakdo spoštuje lastno izbiro in izbiro drugega brez sodbe in se pri odločanju glede svoje prehrane ravna v prvi vrsti po lastnem notranjem občutku in manj po razumskih vodilih in trenutnih priporočilih te ali one doktrine ali glasnika čudežne vseozdravitve skozi natančno določeno dieto. Naj vsakdo zaupa najprej sebi in je gibek v prilagajanju spreminjajočim se pobudam, ki prihajajo iz naše notranjosti.
