V nadzor (zunanjega izvaja država, notranjega pa upravljavci javnih vodovodov), ali pitna voda izpolnjuje zahteve Pravilnika o pitni vodi, so namreč vključeni le vodovodni sistemi, ki oskrbujejo več ljudi (v Sloveniji je za dva milijona prebivalcev čez tisoč vodovodov). Kdor ima lastni vodnjak (v teh najpogosteje zbirajo kapnico) ali drug način oskrbe z vodo za manj kot 50 prebivalcev, pa je zanj odgovoren sam oziroma je zanje dolžna skrbeti lokalna skupnost, čeprav si strokovnjaki prizadevajo, da bi v nadzor zajeli vse sisteme.
Ali je ta voda zdravstveno ustrezna, ne moremo potrditi brez analiz. A te so odveč, če nam že ogled območja, na katerem stoji npr. vodnjak, pove, da ne more biti pitna. Umazana streha, ptičja gnezda na njej ali celo greznica, stranišče, živali, kmetijske površine v bližini in podobni kazalniki že laiku povedo, da je neprimerna za uporabo in da bi to potrdil tudi laboratorijski pregled vzorca, kar pa ni zastonj.
Ta bi po vsej verjetnosti pokazal prisotnost bakterij fekalnega izvora, ki jih v pitni vodi ne sme biti, kakor tudi ne drugih za zdravje ljudi nevarnih snovi. Najprej je treba poskrbeti za odstranitev vseh onesnaževalcev, šele nato je čez nekaj časa smiselna analiza, pravi Aleš Petrovič, zdravnik higienik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Odvzem vzorca, razlago izvida in nasvete glede zagotavljanja pogojev za ustreznost pitne vode (med katere spadajo tudi stalen nadzor, morebitna namestitev filtrov, sistemov za razkuževanje in tudi njihova pravilna uporaba in vzdrževanje) je najbolje prepustiti strokovnjaku (npr. z območnega zavoda za zdravstveno varstvo). Izvid je namreč le del celotne ocene varnosti.
Naj bo sveža!
Kaj sploh je pitna voda? To je voda v svojem prvotnem stanju ali po pripravi, namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali drugim opravilom v gospodinjstvu (osebna higiena, pranje in čiščenje predmetov in površin, prek katerih je ob uporabi ali pozneje možen vnos onesnaženj v ali na telo), in voda, ki se uporablja v proizvodnji živil in prometu z njimi. Ker se lahko onesnaži kjer koli na svoji poti – med zajemom, pripravo in distribucijo do porabnika, je treba opravljati občasna laboratorijska preverjanja, poudarja sogovornik. Čeprav je voda iz javnih vodovodov, še posebno večjih, dobra, pa je, sploh če živimo v starejši stavbah (v katerih so cevi ali njihovi spoji še svinčeni) oziroma če hišna napeljava ni brezhibna, pametno po vsaki daljši neuporabi (denimo zjutraj, po dopustu) prve litre vode iz pipe uporabiti npr. za splakovanje stranišča ali zalivanje rož, ne pa za pitje in kuhanje.
Tako bo v cevi pritekla sveža voda. Prav tako je treba opozoriti, da voda, čeprav smo jo natočili iz vodovoda, a smo jo dlje imeli na toplem (npr. v avtomobilu), ni več primerna za uživanje. V pogovoru z Alešem Petrovičem še izvemo, da popularni neprofesionalni filtri mikroorganizmov ne odstranijo iz vode, zato jo je treba v izrednih razmerah, na območjih, kjer velja omejitev uporabe pitne vode ali na potovanjih, prekuhavati. V takšnih okoliščinah je sicer najboljša izbira embalirana voda. Sogovornik izpostavlja še, da je klor, ki se za uničevanje bakterij v vodi uporablja že več desetletij, kljub svojim pomanjkljivostim v boju proti nalezljivim boleznim verjetno rešil več življenj kot vsi antibiotiki skupaj in je zato gonja proti njemu pogosto neupravičena.
Plastenke V Sloveniji zaradi praktičnosti in visoke cene embalirane vode (od vodovodne je kar 1000-krat dražja) te plastenke mnogi uporabimo še večkrat. Pa je varno npr. še 14 dni vanjo natakati vodo iz vodovoda? Na IVZ (danes NIJZ) so pred leti naredili nekaj preizkusov; ugotavljali so, kako večkratna uporaba vpliva na migracijo antimona iz plastenk. Pri tistih, ki jih uporabljajo največji proizvajalci embaliranih vod v Sloveniji, niso ugotovili nobenega vpliva večkratne uporabe pri sobni temperaturi. |