Brez sladkorja 
ne znamo živeti

Sladkor je nepogrešljiv del vsakdanjika, le malokdo se zaveda, da ga nekoč ni bilo na jedilniku. Danes ga uvrščamo med osnovna živila in ključno sestavino številnih prehranskih izdelkov. Prerinil se je v vse pore našega življenja in nas zasvojil. Učinki čezmernega uživanja sladkorja so obremenilni za telo, številne bolezni sodobnega sveta, denimo čezmerna telesna teža in sladkorna bolezen tipa 2, so povezane z vnosom odvečnih kalorij. Tega se mnogi zavedajo, a se sladkarijam kljub temu ne morejo upreti.

Sladkor so odkrili približno 8000 let pred našim štetjem v južnem Pacifiku, pozneje so ga popotniki in trgovci raznesli po svetu. Več stoletij je veljal za statusni simbol, bil je tako drag, da so ga lahko celo izbranci uživali le v majhnih količinah. Od začetka je krojil svetovno geopolitično sliko, sladkorna industrija danes velja za eno najbolj vplivnih na svetu. Velika Britanija je postala kolonialna velesila prav zaradi sladkorja, ta je posledično spodbudil trgovino s sužnji. Začelo se je v 16. stoletju na Barbadosu, ko so odkrili, da tam uspeva sladkorni trs, bombaž in tobak pa ne. Sladkorni trs je postal donosen posel, saj je omogočal tri žetve na leto. Sledila je tako imenovana sladkorna mrzlica, na Barbados je prišlo veliko ljudi, ki so se hoteli polastiti neslutenega bogastva. Masovna proizvodnja sladkorja je začela izdatno krepiti britanski imperij.

Pridelovanje trsa je telesno zelo naporno, sprva so to delo opravljali Škoti in Irci, kmalu pa so jih zamenjali cenejši sužnji iz zahodne Afrike. »Nikakor ne smemo podcenjevati vloge sladkorja pri razvoju transatlantskega suženjstva,« je pojasnil profesor David Richardson z univerze Hull. »Šest milijonov zasužnjenih Afričanov so odpeljali na Antile. Če pogledamo število rešenih afriških sužnjev, je to opazno nižje. Razlog je jasen – sladkor ubija v procesu kultivacije in nadaljnje predelave.« Razmere na poljih so bile grozne, k delu so silili celo nosečnice.

Velika Britanija je imela več stoletij monopol v trgovini s sladkorjem; med vojno z Napoleonom v začetku 18. stoletja so Britanci blokirali francoske trgovske poti z Antili, zaradi česar so trpeli pomanjkanje sladkorja. V odgovor je začel Napoleon izdatno vlagati v proizvodnjo sladkorne pese, ki je bila takrat relativno novo odkritje. Po Franciji je vzniknilo 40 tovarn in spet so imeli dovolj sladkorja. Nov vir te dobrine je imel silovit učinek na naše prehranjevalne navade: v začetku 19. stoletja je posameznik zaužil 5,4 kilograma sladkorja na leto, na koncu stoletja pa 21,3 kilograma. Po nekaterih podatkih naj bi ga v ZDA povprečno zaužili celo več kot 70 kilogramov na leto! »V 19. stoletju je večina kalorij, ki so jih zaužili reveži, prišla iz sladkorja. Problem je bil, da sladkor nima drugih nutrientov, zato so bili predstavniki nižjih razredov podhranjeni, konec 19. stoletja je bilo njihovo zdravstveno stanje obupno,« pojasni zgodovinarka dr. Annie Gray.

Pomanjkanje hranil ni edina posledica čezmernega uživanja sladkorja, vsi dobro poznamo njegov vpliv na zobe, povzroča povišan krvni tlak, to pa lahko vodi v bolezni srca in krvožilja ter diabetes. Sladkor je danes tako vpet v naša življenja, da brez njega ne znamo živeti. »Ljudje bi morali iz svoje prehrane umakniti nekaj sladkorja oziroma zmanjšati njegovo porabo. Tudi iz pijač bi ga morali odstraniti. Gre za proces, ki lahko traja več mesecev in zahteva odločnost in trdno voljo, a takšne spremembe lahko dosežemo,« je prepričan profesor Naveed Sattar z univerze v Glasgowu.