Brez preglavic v delovni ritem

Dopustniško razpoloženje počasi tone v jesen, večina nas je že v polnem delovnem zagonu, misli na oddih pa bomo znova obudili, če nam bodo le razmere naklonjene, čez nekaj mesecev. Zdaj torej potrebujemo energijo za uspešno preživljanje običajnega vsakdanjika: ali smo v tem poletju dodobra izkoristili proste dni, se naužili svežega zraka in dobre hrane, se naspali, razbremenili telo in duha?

»Čeprav dopust najpogosteje enačimo s sprostitvijo, uživanjem, veseljem, lahko za človeka pomeni tudi vsakoletno skrb, napetost in stres,« odgovarja dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije. »Ljudje, ki so že sicer osamljeni, ljudje, ki si ne morejo privoščiti odhoda od doma, ljudje, ki imajo že sicer težave z odnosi z bližnjimi, ne pričakujejo dopusta z veseljem. Ne znajo ali ne morejo načrtovati in izpeljati dopusta tako, da bi ta čas okrepil njihovo telesno in duševno zdravje. Prosti čas v tem primeru ni priložnost za počitek, sprostitev, uživanje, ampak le še dodatna nevarnost, da bodo težave postale še bolj očitne in še težje obvladljive. Osamljeni se tako lahko v času dopusta še bolj zavejo svoje osamljenosti in žalosti.« Podobno je z družinami, ki se vse leto bolj ali manj neuspešno spopadajo s težavami, te med dopustom, med skupnim preživljanjem časa, udarijo na plan mnogo siloviteje kakor običajno, ko jih zastirajo vsakdanje obveznosti, še pristavi. »V družinah, kjer je služba pomemben uravnalec družinskega vzdušja, lahko čas dopusta pomeni nakopičenje stresa, ki se mu družinski člani sicer spretno izogibajo.«

Med idealnim dopustom se od službenih obveznosti povsem umaknemo in se temeljito posvetimo sebi, partnerju, otrokom in druženju z drugimi, če nam to ustreza, nadaljuje dr. Veronika Podgoršek, družinska in zakonska psihoterapevtka: »Po drugi strani pa je dejstvo, da si mnogi tega ne morejo privoščiti v polnosti in morajo še vedno ohranjati stik s službo. V takšnem primeru je pomembno, da pregledovanje elektronske pošte in telefoniranje ne potekata ves dan, ampak da temu namenimo le del časa. Če smo nenehno v stiku s službo, lahko to zelo ovira dopust, od katerega nazadnje nima koristi nihče.« Idealno je torej, pristavi dr. Poljak Lukekova, da si lahko privoščimo dopust, na katerem si lahko resnično odpočijemo od službenih skrbi, in se tako nazaj na delo vrnemo z veliko nove motivacije, energije in zagona: »Za dobro duševno počutje je pomembno, da znamo izkoristiti največ iz dejavnosti, ki jo opravljamo. Če smo na dopustu, je tako najbolje, da lahko uživamo v tem, kar nam ponuja: počitek, druženje, raziskovanje. Ko smo v službi, pa je za naše duševno zdravje najbolje, da si tudi tam ustvarimo razmere za doseganje uspešnosti, inovativnosti, napredovanje. Potruditi se moramo, da dopust ne postane le oddaljeno delovno mesto in da služba ne postane le odštevanje dni do novega dopusta.«

Ali smo na dopustu resnično uživali in ali so prosti dnevi uresničili svoje poslanstvo, je torej ključno vprašanje pred vrnitvijo v ustaljene tirnice. »Če nismo dosegli zastavljenih ciljev, ne gre vzrokov za ponesrečeni dopust iskati le v napačnem izboru kraja dopustovanja, slabe namestitve, gneče na cesti, ampak jih lahko iščemo tudi v odnosih z družinskimi člani,« nadaljuje dr. Poljak Lukekova. »Dobra naložba za prihodnje je tako tudi izboljšanje družinskih odnosov že med letom. Le tako bomo lahko dosegli ideal: ko se veselimo odhoda na dopust in z veseljem čakamo čas, ki ga bomo preživeli s svojimi najbližjimi in tako ustvarili veliko priložnosti za nove izkušnje in nepozabne spomine.« Ena poglavitnih nalog odraslega človeka je tudi usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, še pojasni: »Bolj ko smo uspešni pri tej nalogi, lažji so prehodi med službo in dopustom in več priložnosti si ustvarjamo za dobro telesno in duševno počutje.«

Praviloma večina hitro in brez večjih preglavic po oddihu prestopi v delovni ritem, a nekateri se zaradi različnih okoliščin le z odporom vrnejo na delovno mesto, zato dr. Podgorškova svetuje: »Morda je v takšnem primeru prav, da si prisluhnemo, se ustavimo, premislimo in mogoče poskušamo najti delovno mesto, ki bi nam bilo bolj pisano na kožo in bi nas zato bolj zadovoljevalo. Da si olajša prehod, je za vsakogar priporočljivo, da po vrnitvi povpraša, kaj se je med njegovo odsotnostjo dogajalo, čemur potem lažje sledi dokončanje že začetih projektov ali začetek novih.« Vsekakor velja vse leto, kolikor je le mogoče, slediti napotkom, s katerimi bomo lažje dočakali prihodnji oddih, še sklene: »Dobro je, da je vsaj en dan v tednu prost, kar pomeni, da zanemarimo tudi pregledovanje elektronske pošte, telefonske klice in sporočila, vsakih nekaj mesecev pa si privoščimo tudi podaljšan konec tedna. Neizpodbitno je, da poslušamo svoj notranji glas in prisluhnemo lastnim željam!«