S to tehniko sem se seznanila povsem po naključju in imela takoj priložnost, da jo preizkusim. Med udeleženci srečanja terapevtov naravnega zdravljenja sem zagledala znanko in ji šla nasproti, ta pa je že po moji hoji ocenila, da me boli križ. Bila sem presenečena, saj nisem imela občutka, da hodim drugače kot sicer, res pa sem prejšnji dan pretiravala z delom na vrtu. Vedela sem, da je neke vrste maserka, in ji bila hvaležna, da me je povabila, naj se naslednji dan oglasim pri njej s svojo težavo. Pri bownovi terapiji je na masažo spominjala masažna miza, vse drugo je bilo čisto drugače, kot sem si predstavljala. Kolegica, bownova terapevtka, je začela z nežnimi, počasnimi gibi, se vmes oddaljila od mize in naredila premore, da sem zraven napol spala. Terapija je bila zelo prijetna, sem pa močno dvomila, da bi lahko pomagala pri vedno bolj bolečem hrbtu. Bila sem prijetno presenečena, saj sem naslednji dan čutila vsako koščičko v telesu, po počitku in dovolj tekočine pa se je vse postavilo na svoje mesto, tudi hrbtne mišice.
Značilno je, da omenjena terapija najbolj pomaga ravno pri bolečinah. Utemeljitelj metode, Avstralec Thomas Bowen (1916–1982), si je najbolj želel odpraviti bolečino, da bi ljudje lahko normalno živeli, razvili svoje talente in sledili svojim sanjam. Nesebično je pomagal, tudi kadar niso mogli plačati njegovih storitev, zato je bil nekakšen zaščitnik revnih, otrok in živali. Njegovi hčeri, Pam Trigg in Heather Edmonds, rojeni Bowen, sta v uvodu terapevtove biografije zapisali, da bi bil njun oče lahko zelo bogat in slaven, če bi delal le za denar. Prepričani sta, da bi bil presenečen nad zanimanjem kolegov in strokovnjakov manualnih terapij za njegovo delo, še bolj pa nad razširjenostjo te tehnike. Bowen je bil samouk. Le redkim je razložil, kako in kaj počne med tretmaji, in prav nič ni o tem zapisal.
Menil je, da se telo samo pozdravi, pomagamo pa lahko tako, da ga primerno spodbujamo. Odkril je, da je za to dovolj že nekaj premišljenih gibov, potegov, pritiskov, ki so lahko zelo nežni in komaj zaznavni, pa kljub temu izjemno učinkoviti. Pogosto sprožijo tudi čustveni odziv, ne le telesnega. Sledil je le sporočilu neznanega avtorja, ki ga je imel na steni svoje sobe:
Na tem svetu bivam samo enkrat
in zdaj je torej čas
za vsako dobro delo, ki ga lahko storim,
ali dobroto, ki jo lahko izkažem sočloveku.
Ne smem odlašati ali biti brezbrižen,
kajti po tej poti ne bom več hodil.
Bownovi nasledniki pravijo, da je telo somatično-emocionalna energijska celota, kar je zapletena razlaga za zelo preproste gibe, ki hkrati sproščajo mišice in informacije, ki jih zadržujemo v tkivih, zato imajo sproščujoč in zdravilen učinek. Bownova terapija hitro učinkuje na avtonomni živčni sistem, na mobilnost in redukcijo bolečin v mišično-vezivnem sistemu, pospeši limfni pretok (zmanjšuje otekline) in izboljša cirkulacijo, pravi Tanja Valjavec, ki jo poleg drugih manualnih metod uporablja v praksi. Svetuje jo športnikom, pri rehabilitaciji po poškodbah, bolečinah v hrbtu in vratu ter za psihično sprostitev.
Nežna, nevsiljiva metoda, ki nima prav nobenega stranskega učinka, je primerna za vsakogar, ne glede na starost ali bolezensko stanje. Uspešna je celo pri dojenčkih (kolike, refluks, medenično neravnovesje). Terapevti z njo lajšajo težave prizadetim po kapi, pri sindromu čeljustnega sklepa, cerebralni paralizi in parkinsonovi bolezni. Spremembe so običajno hitre in trajne, ponovitve terapij so le redko potrebne in se povprečno končajo v od enem do štirih tretmajih. Kratkotrajno poslabšanje po terapiji je možno, vendar je to le del samoozdravitvenega procesa, zato ga ne poskušamo odpraviti, ampak počakamo, da mine. Pomembno je, da po terapiji počivamo in pijemo dovolj tekočine.
Z bownovo terapijo lajšamo:
•• bolečine v sklepih in mišicah,
•• slabšo mobilnost po poškodbah,
•• težave med rehabilitacijo,
•• počutje pri depresiji,
•• posledice kronične utrujenosti.
