Spanje je prijetno tako za otroke kot odrasle, vendar včasih, sploh pri najmlajših, ni vedno tako. Nekateri težko zaspijo, drugi se zbujajo in kličejo starše, tretji kričijo v spanju. Morda ste načrtovali, da bi vaš malček prespal pri sorodnikih ali prijateljih, pa ste po kakšni uri že morali po njega, ker je neutolažljivo jokal. Zakaj je tako in kako mu lahko pomagamo?
| Stiska staršev Stisko ob otrokovem odhodu seveda doživljajo tudi starši, ki pa v nasprotju z malčki zmorejo razumeti pomen takih izkušenj za otrokovo uspešno osamosvajanje. »Zato se ne bomo vdali žalosti, ampak bomo iskali razloge za veselje, saj naš nadobudnež počasi koraka v širni svet. Pri tem ga bomo podprli z optimizmom in obilico majhnih dejanj, ki jih bo razumel kot naš blagoslov na njegovi poti odraščanja. Zanimivo je, da nas lahko taka naravnanost celo še bolj zbliža. Kadar otrok občuti ljubečo podporo tako očeta kot matere, se vanj naseli gotovost, pogled v prihodnost ostaja žareč, njegov korak na poti življenja pa samozavesten,« sporoča psihologinja Andreja Križan Lipnik. Po tretjem letu je otrok dovolj zrel za spanje pri drugih ljudeh, a tega si mora tudi želeti. |
Težave, ki so del razvojne narave
Takšne in podobne težave so največkrat povsem razvojne narave in torej del normalnega odraščanja, je razložila Andreja Križan Lipnik, univ. dipl. psihologinja, svetovalna delavka v Vrtcu Rogaška Slatina. »Majhen otrok je usodno povezan s svojimi starši oziroma z osebami, ki ga negujejo, hranijo in tolažijo. V njegovo duševnost je narava vgradila strah pred ločitvijo od staršev, ki mu pravimo separacijski strah. Mlajši kot je otrok, bolj je odvisen od staršev in bolj ga je strah, kadar začuti, da jih ni ob njem. Takrat poskuša narediti vse, da bi bil spet povezan z mamo oziroma očetom. Skozi odnos, ki je sprva tako tesen, da sploh ne loči med sabo in starši, gradi in krepi svojo osebnost. Tako se postopoma osamosvaja, njegov separacijski strah izgublja jakost. Ta proces se zelo aktivno odvija do otrokovega tretjega leta, zato je treba v tem obdobju posebno skrbno paziti, da ga ne ogrozimo. Prav iz dobre začetne povezanosti namreč zajema občutek varnosti in z njo povezanega zaupanja vse poznejše življenje.« Če poznamo razvoj osamosvajanja, lažje razumemo, zakaj je malčku težko prespati v novem okolju in pri ljudeh, ki mu niso domači. »Kadar spi pri nekom, ki ga zelo dobro pozna (npr. pri babici in dedku), ta sprememba zanj navadno ne predstavlja posebne stiske. Še lažje je, če stari starši pridejo v otrokov dom, tako da lahko spi v svoji postelji. Kadar pa ga predamo v spanje v drugo okolje in k osebi, ki je ne pozna zelo dobro, se lahko tak poskus kmalu izjalovi v otrokovo prestrašenost z naraščajočim jokom in s klicanjem staršev. V takem primeru lahko otroku učinkovito pomagajo le starši, ki preprosto pridejo ponj in tako končajo stisko.«
Ko otrok zmore že dovolj neodvisnosti od staršev, se navadno rad preizkuša v različnih izzivih, pripoveduje psihologinja. »Zelo verjetno je, da se naš tri- ali štiriletnik nekega dne sam odloči, da odslej ne bo več spal v svoji postelji ob starših, ampak v sobi s starejšim bratcem ali sestrico ali celo kar sam. Ali pa nas s polnim naročjem medvedkov obvesti, da bo prenočil pri stari mami v spodnjem nadstropju ali v sosednji hiši. Morda nam celo z nahrbtnikom na ramenih prepričljivo zatrjuje, da gre spat k družinskim prijateljem.« Pri drugih lahko torej prespi, ko doseže zadostno osebnostno zrelost in si tega seveda tudi želi. Prve poskuse je treba jemati igrivo in predvideti možnost, da tega koraka morda ne bo zmogel, ko bo šlo zares, a vaja dela mojstra. Če ne uspe prvič ali drugič, bo morda tretjič, pravi sogovornica, tudi sama mama treh otrok.
Korak k samostojnosti
V življenju nas pogosto preseneti nepredvideno in morda je treba poiskati varstvo prek noči, čeprav otrok za to še ni pripravljen. »Če je le mogoče, novost uvedemo s postopnim privajanjem. Tako predšolskega otroka, še posebno če je star manj kot tri leta, brez nepotrebne stiske navadimo na pomembne spremembe. Eden od staršev, lahko pa tudi vsa družina, naj skupaj z otrokom nekaj časa preživi v novem okolju in z ljudmi, ki ga bodo varovali. Otroku bo bistveno lažje že, če bo z njim starejši sorojenec in če ga prvič uspava mama ali oče, in sicer čim bolj podobno kot doma.« Otrok, ki se pri svojem gostitelju počuti varno, bo vse sprejel kot prijeten izziv. Mogoče mu bo postalo celo tako všeč, da bi odslej kar vsako noč spal pri njem. A s tem, tako kot z vsem v vzgoji, ni dobro pretiravati, poudarja Andreja Križan Lipnik. »Starši smo odgovorni za ustvarjanje reda v otrokovem življenju, zato omejitve in pravila postavimo tudi v primeru spanja zunaj doma.«
Otrok, ki je po naravi bolj zadržan, novosti navadno raje odkloni, čeprav bi jim bil že kos. Morda si želi, da bi spal drugje, vendar mu tik pred zdajci hitro upade pogum. »Takšno vedenje je znak za našo postopno, a vztrajno spodbudo. Pred izzivom ga ne ščitimo, temveč mu pomagamo, da se bo z njim zares spopadel in udejanjil svojo zamisel. Verjetno bo prvič zdržal le večerno pravljico, drugič dve, tretjič pa bo morda že zaspal zunaj doma.« Večina prvič prespi drugje v predšolskem obdobju, kar je za razvoj samostojnosti vsekakor koristno. »Ko se otrok nekajkrat preizkusi v tem izzivu v okolju, ki ga pozna, torej pri sorodnikih ali prijateljih, bo mimogrede pripravljen tudi na večje podvige, kot je večdnevno bivanje v vrtcu, ki je nadomestilo nekdanje letovanje, in dejavnosti, ki jih organizira šola.«
