A veš tisto, ko še tristotič v enem dnevu pogledaš na telefon in upaš, da bo kar na lepem zapiskal? Pa je tiho kot miš! In če se že oglasi (danes se je dvakrat), razočarano ugotoviš, da se je nate spomnila – trgovina. Hvala, Mana. Hvala, S. Oliver. NOT!
Naporen dan je bil. In ko sem se končno usedla v avto in se peljala proti domu, me je skoraj zgrabila panika. »Zakaj se nihče ne spomni name?!« mi je šlo kar malo na jok. Ah, ta moja preklemanska občutljivost!
Sva se zadnjič s kolegom hecala, da ko bodo odprli kliniko za odvajanje odvisnosti od telefona, bova prva pacienta, ki se bova zglasila tam. Ampak v bistvu je bil to bolj žalosten hec. Ker je v njem kar dosti resnice. Čisto smo že obsedeni s tem piskanjem in cviljenjem in vibriranjem. Nadležno je že postalo vse skupaj, celo meni, priznam!
Naše mame in očetje teh težav zagotovo niso imeli. Še stacionarnih telefonov ni bilo po hišah, kaj šele mobitelov. Zmenili so se tam in tam in se tega držali. Ni bilo odpovedovanja zmenkov tik pred zdajci, če ga ni bilo – je pa konkretno zajebal. In se je moral res potruditi, ako jo je želel še kdaj videti. Danes? »Miška, sori, ampak malo bom pozen.« Pa je rešeno. Kar nekaj!
Smo bile pred časom s puncami na morju. Eden tistih vikend oddihov je bil, za dušo. Pa smo v nekem trenutku opazile, da sedimo na kavi, morje je nežno valovalo, sonce nas je božalo pa malce mačkastih glavah, me pa... Vsaka zaverovana v svoj ekran! Okrcale smo se, da zdaj je pa tega dovolj. In smo pospravile te nadležne naprave nazaj v torbice.
Ko smo hodile proti apartmaju, je zabrnelo. »Kaj pa če je služba? Tole moram pogledati,« sem si mislila in z roko segla v boršo. V resnici me je telefon opomnil, da me je neki kolega na facebooku povabil k igranju ene od tistih butastih igric. »Ah, daj no,« sem se jezila. V tistem pa – po naravi sem precej štorasta – se je na cesti znašel kamenček, ob katerega se mi je uspelo spotakniti. Še dobro, da sem se ujela s pomočjo mojih deklet, sicer bi se pošteno potolkla.
Od takrat, ko se odpravim na sprehod, mobitel praviloma puščam doma. In v bistvu je lepo, ker vsaj za tisto urico ni nobenega motečega dejavnika. Samo gozdna pot in drevesa in smešne formacije oblakov. Pa moje podivjane misli, ki se na svežem zraku vsaj nekoliko umirijo.
A bom iskrena: ko pridem nazaj, vseeno najprej preverim, če je že kaj novega. Ni mi pomoči, kajne?
