Branka Vučić, strokovnjakinja za projektiranje informacijskih sistemov, se že 18 let bori z boleznijo, ki je ustavila njene motorične sposobnosti. »Kmalu po postavljeni diagnozi nisem bila sposobna opravljati vsakodnevnih opravil. Za oblačenje in umivanje sem morala prositi moža, kar je bilo zame, ki sem bila vseskozi aktivna in v polni kondiciji tako doma kot v službi, precej hudo. Človek se šele takrat, ko zanje ni več sposoben, zave pomena povsem običajnih stvari, ki jih delamo vsak dan in so samoumevne,« pripoveduje mati dveh otrok iz Zagreba.
Čeprav je takoj začela terapijo z zdravili, ki so njene težave olajšala, je trajalo kratek čas, pojavila se je še hujša bolečina, zaradi katere je začela trpeti za nespečnostjo, utrujenostjo in depresijo. »Ko te vse boli, se moraš uleči, ko se uležeš, kmalu boli še huje in spet vstaneš. Zato sem vse noči preživela pokonci, se sprehajala iz sobe v sobo. Noč za nočjo, kar me je pahnilo v zelo slabo psihofizično stanje, postala sem depresivna, brez volje in nisem videla izhoda,« pripoveduje Branka.
Vzrok za revmatoidni artritis ni znan
Ker vzrok za revmatoidni artristis ni znan, so tudi pri Branki z zdravili le pomagali odpravljati posledice in bolečine. Na žalost so zdravila omogočila kratkotrajno izboljšanje, saj se je bolezen vrnila še bolj intenzivno, razširila se je na vse sklepe v telesu ter povzročila nenehno bolečino, mehansko otrdelost sklepov, nespečnost, izčrpanost, omejeno možnost gibanja in še hujšo depresijo. »Nisem mogla samostojno opravljati vsakdanjih opravil, kot so oblačenje, hoja, osebna higiena, vožnja avtomobila, in nisem bila več sposobna za delo z računalnikom. Na žalost ni bilo druge izbire, leta 2007 sem se upokojila,« pove.
S tegobo se je spopadala na različne načine, pravega izhoda za izboljšanje stanja pa ni bilo. Bolezen je vrhunec dosegla pred tremi leti, ko so jo sprejeli na preiskave v bolnišnico KBC v Zagrebu na oddelek za imunologijo in revmatologijo, kjer ji je njen zdravnik mag. Frano Grubišić, dr. med., tudi predsednik Hrvaške lige proti revmatizmu, predpisal terapijo za zdravljenje z biološkimi zdravili.
Zdravila za višjo kakovost življenja
»V kratkem času se mi je stanje precej izboljšalo, sklepi niso bili več tako otrdeli in prvič po 15 letih sem začutila, da bom lahko spet zaživela bolj normalno,« je izkušnjo opisala Vučićeva na nedavnem prvem regionalnem srečanju društev bolnikov z revmatskimi in kostno-mišičnimi boleznimi, ki sta ga v Zagrebu organizirala Hrvaška liga proti revmatizmu in Društvo revmatikov Slovenije, da bi bolnike in javnost ozavestili o revmatskih boleznih. Da je to potrebno, je prepričana tudi Branka, saj se je njeno stanje po treh letih prejemanja terapije precej izboljšalo. »Moje telesno stanje je danes na ravni skoraj 80 odstotkov tistega, kot je bilo pred pojavom bolezni. Kakovost življenja je neprimerno boljša, saj sem popolnoma samostojna in zmožna za številne dejavnosti. Sama lahko opravim skoraj vsa opravila in večinoma nisem odvisna od tuje pomoči, bolečina se pojavlja bistveno redkeje in traja manj časa, depresije pa sploh ni več,« pravi Branka, ki je prepričana, da bi bila še vedno zaposlena, če bi jo prej začeli zdraviti z biološkimi zdravili.
Kaj je revmatoidni artritis To je kronična vnetna revmatska bolezen, ki prizadene okoli en odstotek prebivalstva. Trikrat pogostejša je pri ženskah, najpogosteje pa se pojavi v delovno aktivnem obdobju, med 25. in 50. letom starosti. Je avtoimuna bolezen, ki nima znanega vzroka. Spremljajo jo bolečine, povzroča hude poškodbe sklepov ter splošno in delovno nezmožnost bolnikov, ki sčasoma zgubijo zmožnost opravljanja najbolj osnovnih opravil, kot so kuhanje, oblačenje, skrb za otroke in podobno. Poškodb, ki jih povzroči revmatoidni artritis, ni mogoče popraviti, trajna škoda pa nastane na sklepih v zgodnjih fazah bolezni bistveno prej, kot se pojavijo vidne spremembe oziroma deformacija sklepa. To jasno kaže na potrebo po hitrem in učinkovitem zdravljenju bolnikov, da bi se upočasnilo ali ustavilo napredovanje, smo še slišali na regionalnem srečanju v Zagrebu. Dokončna ozdravitev za zdaj ni možna, zato je cilj zdravljenja upočasniti ali ustaviti napredovanje bolezni, kar dosežemo z uporabo bioloških zdravil. |
Da so ta ključna za povečanje kakovosti življenja revmatskih bolnikov, je poudaril tudi mag. Grubišić. »Biološka zdravila, odobrena za zdravljenje revmatoidnega artritisa, psoriatičnega artritisa in ankilozirajočega spondilitisa, ustavijo bolezen in omogočijo bolnikom obdobje brez bolečin in znakov bolezni. Delovati začnejo zelo hitro, so učinkovita in pomembno zavirajo bolezen, s tem pa se zmanjšajo vnetne spremembe na perifernih sklepih in skeletu ter se upočasnijo tudi strukturne spremembe.«
Čeprav je za zdaj zdravljenje revmatskih bolezni dosmrtno, bolniki, ki prejemajo terapijo z biološkimi zdravili, živijo bolje in so spet sposobni za delo. To kažejo podatki iz razvitih držav zahodne Evrope, kjer se z njimi zdravi med 10 in 30 odstotkov ljudi s to tegobo. Stanje na Hrvaškem je precej slabše, saj terapijo za zdaj prejema le 0,5 odstotka od več kot 105.000 bolnikov, ki bi jo potrebovali. Dostopnost do bioloških zdravil je povezana tudi s številom specialistov revmatologov, ki edini lahko predpišejo to terapijo, teh je na Hrvaškem okrog petdeset, a bi jih potrebovali vsaj dvakrat toliko, je dejal dr. Grubišić, glede na to, da več kot 37 odstotkov hrvaških delavcev trpi zaradi mišičnih bolečin v vratu, ramah in rokah. Prav tako ni nezanemarljiv podatek, da so biološka zdravila desetkrat dražja od standardnih.
Ne glede na ceno terapije je stanje v Sloveniji boljše kot na Hrvaškem, saj so ta zdravila dostopna vsem, ki jih potrebujejo, je na srečanju dejal prof. dr. Matija Tomšič, dr. med., specialist revmatolog na UKC Ljubljana, predsednik Društva revmatikov Slovenije. »Pri nas bolnikom, ki jim ne pomagata dve standardni zdravili, predpišemo biološko in od 2008. nimamo omejitev za predpisovanje te terapije.« Uvajanje bioloških zdravil sicer pomeni bistven neposreden strošek za zdravstveni sistem, je dejal profesor Tomšič in dodal, da »dolgoročno dosežemo njihovo kompenzacijo z manjšim številom bolniških odsotnosti, izostankov z delovnega mesta, predčasnih upokojitev in navsezadnje z zmanjšanjem posrednih stroškov bistveno zmanjšamo skupno breme revmatskih bolezni«.
