Biblija prehranjevanja in skušnjave presnojedcev

Presno ali normalno prehranjevanje – to je večna dilema vseh tistih, ki želijo spremeniti način prehranjevanja. Presna prehrana je samo ena od t. i. alternativnih možnosti, saj poznamo še vegetarijance in nekoliko bolj ozko usmerjene vegane, makrobiotično prehranjevanje in še bi lahko naštevali. Potem je tu še paleta raznih diet, od takih, ki jih priporočajo zdravniki zaradi bolezni, na primer pri sladkorni bolezni, celiakiji ali chronovi bolezni, do takih, ki so postale priljubljene čez noč zaradi modernih smernic, kakršna je na primer paleodieta, ki za nekatere postaja celo način življenja.

Ko je leta 1994 izšla knjiga Helmuta Wandmakerja Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem!, se je začel pravi val presnega prehranjevanja. Prva izdaja v nakladi tisoč izvodov je kmalu pošla in že naslednje leto je izšel drugi natis v nakladi 3000 izvodov. Danes smo le s težavo našli nekaj sogovornikov, ki so bili pripravljeni odkrito spregovoriti o spremembah, ki so jih doživeli z novim načinom prehranjevanja, vendar so vsi po vrsti želeli ostati anonimni.

Alenkina zgodba

»Bojimo se posmeha,« bi lahko v en glas strnili njihova razmišljanja. »Žal presnojedci preveč odstopamo od drugih. Nikogar ne moti, če kdo reče, da ne uživa mesa. To odločitev danes sprejemamo kot nekaj povsem normalnega, a ko povemo, da uživamo samo presno hrano, se vsuje plaz kritik, pripomb, priporočil in dobrih nasvetov, seveda proti temu.«

Že prva izpoved je zanimiva. Tedaj 41-letna Alenka se je zavestno odločila za presno prehrano: »Dovolj sem imela slabega počutja, saj so se okrog trebuha in po stegnih začeli nabirati odvečni kilogrami. Življenje me je začelo utesnjevati, pri gibanju v naravi sem opazila, da nimam kondicije. Pri vzponih sem bila zasopla, hitro sem se utrudila. Počasi sem začela izgubljati voljo do življenja. V službi, kjer sem bila zaposlena v računovodstvu, že nekaj mesecev nismo dobili plače, zato se je temu primerno spremenila moja prehrana. Postala je skromna, enolična. Kar nekaj časa sem živela od moke in testenin, privoščila sem si lahko le še močnik, mleko in nič drugega. Nobenega sadja in nobene zelenjave. Jedla sem stvari, ki so bile poceni. To je trajalo kar nekaj mesecev.«

Potem je Alenka povsem po naključju med brskanjem po svetovnem spletu naletela na knjigo Helmuta Wandmakerja. »Knjiga me je zelo navdušila in prevzela. Prebrala sem jo na dušek. Kar požirala sem vse, kar je napisal Wandmaker. Navdušil me je za presno prehrano in sklenila sem, da bom poizkusila. Sestavila sem seznam stvari, ki jih bom potrebovala za začetek. Razmišljala sem o tem, ali bom zmogla. Ves čas mi je v glavi odmeval naslov knjige, predvsem prvi del naslova, za drugega me niti ni toliko skrbelo. Najprej sem se odpravila na tržnico in si kupila tista živila, ki sem si jih lahko privoščila, kajti za življenje in prehranjevanje sem začela uporabljati prihranke, ker se stanje v službi še ni premaknilo na bolje.«

Zmaga po enem mesecu

Ko je prišla domov, je najprej odprla omaro, v kateri je hranila živila. »V zabojnik za smeti so romali moka, drobtine, sladkor, napolitanke in še nekaj malenkosti,« pove Alenka. Potem se je lotila najprej jabolk, nato je olupila banane in pomaranče: »In pojedla vse, kar sem si za tisti dan nakupila. Zvečer, ko sem po navadi pojedla kosilo in večerjo hkrati, je bilo najhuje. Ko sem legla v posteljo, sem začela razmišljati, da bi iz vrečke za smeti vzela moko in si skuhala čisto malo močnika. Vstala sem, a sem se spet spomnila na knjigo, pojedla pest orehov in nekaj datljev ter si že drugič v tem večeru umila zobe. Potem sem le zaspala. Ko sem se zbudila, se mi je zdelo, kot da sem prerojena. Nič več glavobolov in obveznih jutranjih protibolečinskih tablet. Z veseljem sem odšla v službo in si na poti kupila nekaj banan za malico. Potem sem še enkrat vzela v roke knjigo, ki je tedaj vsaj zame postala biblija prehranjevanja.«

Po enem mesecu je slavila zmago. Tudi po drugem. »Kilogrami so začeli plahneti, tako opazno, da so to opazili tudi ljudje v moji okolici, zaposleni v kolektivu, domači in predvsem prijateljice. Tudi moje počutje se je znatno izboljšalo, resneje sem se začela ukvarjati s tekom. Iz dneva v dan sem opažala, da se mi vrača telesna kondicija. Skratka, vztrajala sem, čeprav se je vame sčasoma naselil določen strah. Presna prehrana do konca življenja? Medtem ko so mnogi v času epidemije gripe obležali v postelji, mi ni bilo nič. Niti prehlad se me ni dotaknil, čeprav so mnogi v pisarni kihali in smrkali. Potem sem po treh mesecih dobila vabilo na praznovanje. Razlog: srečanje z abrahamom moje najboljše prijateljice. Seveda v gostilni. Nihče ni vedel, da se že tri mesece prehranjujem presno. In ko sem v gostilni v roke dobila jedilni list, se je zgodilo. Ob branju so se mi začele cediti sline. Pred družbo bi mi bilo nerodno priznati, da se presno prehranjujem, skratka: klonila sem. Naročila sem si tisto, kar sem imela vedno najraje. Dunajski zrezek, pomfri ter motovilec s fižolom in trdo kuhanim jajcem. Moja trimesečna izkušnja se je končala, a je bila odlična šola za nadaljnje shujševalne poskuse. Kar trikrat sem opravila post, enkrat celo 62-dnevnega in dvakrat po 42 dni, a to so že prav posebne zgodbe. Verjamem, da je imel Wandmaker prav, a zaradi tega še ni treba metati loncev v zabojnik, saj so lahko uporabni pri zdravem prehranjevanju.«

Ko se pojavijo skušnjave

Prav skušnjave so najhujši sovražnik presnega načina prehranjevanja: »Dokler se lahko presno prehranjuješ brez očitkov in celo posmehovanja, nekako gre. Še danes si očitam, zakaj se nisem odločila, da me na praznovanje prijateljice in njenega jubileja ne bo. Morda bi na jedilnem listu kljub temu našla kaj takega, kar bi lahko neopazno pojedla, na primer solato. A sem prepričana, da bi druge prijateljice to opazile. Ko sem se zavestno odločila za presno prehranjevanje, sem si za nalogo zadala, da ne bom nikomur razlagala o prednostih takega prehranjevanja, kaj šele, da bi kogar koli prepričevala. Če se boste odločili za presno prehranjevanje, vztrajajte in se izogibajte praznovanj.«

Prav o tem je spregovoril naš naslednji sogovornik, recimo mu Janez, ki se presno prehranjuje že več kot 16 let. Pri tem svojem početju je zelo strikten, discipliniran in od tega ne odstopa. Pravi, da tudi greši ne, ker je izoblikoval svojo filozofijo, da se ne bo vdal skušnjavi. »Krize ne poznam, tudi če grem na praznovanje, piknik ali kaj podobnega,« pojasni Janez, ki se je zavestno odločil za presno prehranjevanje, trdno odločen, da ne bo popustil. Prav zato nas zanima, ali se praznovanj, ki so povezana z velikimi količinami hrane in pijače, ne udeležuje.

»Primeri teh skupinskih požrtij, oprostite izrazu, so zelo različni. Če gre za večjo družbo in praznovanje v domačem okolju, potem gostiteljici vnaprej povem, kako se prehranjujem, in hkrati prosim, da me z normalno hrano ne posiljuje. Če gostiteljica razume in ugotovi, da ima dovolj časa in posluha, se sama ponudi, da mi pripravi kaj primernega. Če tega odziva ni, si sam pripravim svojo presno hrano in jo prinesem s seboj. Če se v družbi izkaže, da zaradi načina prehranjevanja nekako izstopam, potem si vzamem čas in to na glas tudi razložim. Nekateri pokažejo zanimanje in brez posmeha prisluhnejo, drugi tega ne morejo razumeti. Slišim: kako lahko sploh živiš brez mesa, jaz bi dal pa vse na svetu za sočen zrezek ali masten kos pečenke oziroma odojka. Ti slednji so najhujši, zato po navadi zelo hitro zaključim razlago. So tudi taki, ki so užaljeni in se na to tudi prizadeto odzovejo.«

Ocvrt sir za vegetarijanca

Janez nam razloži še, kako je, če je praznovanje v gostilni ali na pikniku. »Nikakor ne iščem izgovorov, da se praznovanja ne bi udeležil. Vse je odvisno od ljudi. Se je že zgodilo, da sem na primer na pikniku jedel le sadje in zelenjavo, za vsak primer pa vzamem s seboj še vrečko ali dve t. i. študentske hrane, torej mešanico raznih oreščkov in rozin. Tako sploh opazili niso, da nisem jedel mesa in na žaru pečenega krompirja. Gostilne in restavracije so poseben problem, saj jih, kar je povsem razumljivo, presnojedci ne zanimajo. Slišal sem že očitke, da delamo samo škodo gostinstvu. Dajte no, kakšno škodo, saj nas je tako malo. Poznam tudi kar nekaj vegetarijancev. Pride eden od njih v gostilno in naroči ocvrti sir s tatarsko omako, zraven pa pomfri in solato. Je to res zdrava hrana? Daleč od tega. Cvrtje vsekakor ni dobro, maščob je veliko, naš organizem pa z ocvrtim sirom in mastno tatarsko omako zagotovo koristnih snovi ne bo dobil.«

Sogovornik je športnik, gorski tekač, star 52 let, na bolniški pa je bil zadnjič pred 15 leti. Tudi doma nima problemov s takih načinom prehranjevanja. »Žena me podpira, pravi pa, da tega nikakor ne bi zmogla. Imava nekaj skupnih prehranjevalnih navad. Pri kosilu pojeva veliko solate, v sezoni veliko pridelkov z vrta, če kuha zelenjavo, uporabi malo vode, da se v zelenjavi ohranijo koristne snovi. Prav tako vsi skupaj pojemo veliko svežega sadja, vsako jutro pa iz sadja in zelenjave pripravim smuti. Knjig s to tematiko je dovolj, jih pa ne potrebujete, saj lahko sami sestavite recepte. In še moj nasvet, ko gre za smutije. Ne uporabljajte mleka, jogurta in smetane, ker potem to ne bo več pravi smuti. Edina stvar, ki jo resnično potrebujete, je dober blender, torej mešalnik z močnim motorjem, ki doseže veliko obratov. Ta bo še tako trdovratno zelenjavo zmešal v koristen sok. Okus špinače ali rdeče pese pa lahko popravimo z bananami, limonami in jabolki, v sezoni z marelicami in breskvami, pozimi s pomarančami, cimetom, kurkumo in podobno.«

Regrat s krompirjem

Še zadnji primer, kjer gre za starejša zakonca, ki sta se zavestno odločila za presnojedstvo. To je velika prednost, poudarja 85-letni upokojenec, sicer alpinist in gorski reševalec. »Ko sva prišla v pozna leta, so se začele zdravstvene tegobe. Naveličala sva se čakalnic in zdravnikov, zato sva se začela zavedati, da je treba ob siceršnjem rednem gibanju na svežem zraku spremeniti prehrano. Najprej sva izločila vse tisto, za kar sva bila prepričana, da nama škodi. Začela sva se izogibati jedem, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, tistim, ki vsebujejo moko in sladkor ter nezdrave maščobe. Ker je ponudba raznih oreškov pri nas zelo dobra, sva začela posegati po tej vrsti hrane. Pojedla sva vse več sadja in zelenjave ter z ženo ugotovila, da se je najino počutje začelo znatno izboljševati. Potem sva prenehala kupovati razne salame, klobase in druge suhomesne izdelke, ker sva prišla do spoznanja, da nama sol v takih izdelkih škodi. Nisva pa skrajno ozko usmerjena presnojedca. Ko spomladi na travniku nabereva regrat, si vseeno skuhava nekaj krompirja. Temu užitku, regratu s krompirjem in z žlico zabele iz ocvirkov povrhu, se pa res ne moreva upreti. To sicer ni vsakdanja spomladanska praksa, ampak bolj praznična jed.«