Beluš za šibka kolena zvezda pomladi

Rastlina naj bi bila doma nekje na vzhodu, a so jo v južni Evropi uporabljali že Grki, zlasti pa so jo cenili in uživali Rimljani. V naravi najdemo beluš predvsem v priobalnem pasu, poznavalci pa trdijo, da ga je mogoče nabirati tudi v izrazito vinorodnih krajih, videl sem ga na primer v Beli krajini.

Nabiranje divjih belušev je svojevrsten užitek, ki ga poznajo ljudje s prirojeno strastjo do nabiralništva. V prejšnji državi se je bolj malo govorilo o nabiranju divjih belušev in tudi na njivah in vrtovih je bil bolj redek, kot bi ga povezovali s kapitalizmom …

Danes je tudi pri nas vse več pridelovalcev in s tem večja in cenejša izbira te zelenjave. V nekaterih državah (npr. v Nemčiji) so že dolgo prepoznavna uspešnica sleherne pomladi in slavja ob uživanju belušev trajajo vse tja do kresne noči. Po hranilnih in zdravilnih učinkih se divji in gojeni beluš skorajda ne razlikujeta, pri obeh se s kuhanjem uniči vitamin C.

Iz belušev je mogoče pripraviti vrsto okusnih in zdravih vrst hrane, ki so primerne za tudi za slabotne, za tiste na dietah, za sladkorne bolnike, za tiste s slabo prebavo, za tiste s težavami z ledvicami.

Uživanje belušev pospešuje tudi rast veznega tkiva (jedo naj ga tisti, ki imajo na primer bolečine v kolkih, kolenih, sklepih), in ker zelo uspešno odvaja odvečno vodo, je primeren za spomladansko kuro, ki očisti telo.

Receptov za pripravo je toliko, da ima sleherni kuhar prosto domišljijo, saj so užitni tudi surovi, vloženi v kisu ali slanici, izvrstni v juhah, kot dušena priloga, pečeni na žaru itd. Uživanje belušev se pozna po izrazito močnem vonju urina, kar pa ni moteče.

Beluš se razvije iz semena, ki dozori konec avgusta in je kot rdeča jagoda. V zemlji se močno razraste in mladi poganjki so zametki stebel, ki poženejo tudi več kot meter visoko. Cvetovi so neopazni bledo zelenkasti in cvetijo do konca junija. Poganjki so poraščeni z luskami, postanejo pa zeleni, brž ko pogledajo iz zemlje. Beli beluši so takrat, ko so zagrnjeni z zemljo.

O okusnosti enih in drugih se mnenja krešejo, beljeni lahko malo grenijo. Cvetovi in semena se začenjajo delati, ko je rastlina stara tri leta, in takrat je čas, da jih režemo.

Užitni so vsi deli, ki niso preveč vlaknati in leseni. Zdrobljeno beluševo seme jemljemo trikrat na dan po 1 gram, tako bomo pozdravili nadležno bruhanje, saj imajo semena podoben pomirjujoč učinek na želodec kakor janež.

Za zdravljenje lahko izkopavamo tudi korenino, in to v jeseni, ko rastlina že odmre. Korenino namakamo v vodi ali vinu in pijačo pijemo po požirkih, saj si tako očistimo jetra, ledvica in mehur.

Pri zobobolu držimo v ustih topel belušev izvleček, ki ga pripravimo tako, da dele beluša namakamo v vinu. Pijača, ki nam bo okrepila srce, pa se pripravi tako, da za 8 ur namočimo 50 gramov belušev v pol litra vode, to odcedimo in sladkamo z medom.

Ko je primanjkovalo kave, so semena belušev pražili in dobili odličen kavni nadomestek. Beluš je vsekakor rastlina, ki je nepogrešljiva v spomladanski kuhinji, saj je hkrati hrana in še dobrodejno vpliva na telo. Marsikje jo imajo na vrtu posajeno kot okrasno rastlino, obnese se tudi kot že omenjena lončnica asparagus.