Bachove kapljice so naravna pomoč v čustvenih stiskah, so brez stranskih učinkov in nas čustveno uravnovešajo. Običajno se za posameznika pripravi mešanica pripravkov (od dve do sedem esenc) na osnovi pogovora. Taka mešanica je izbrana posebej zanj in ustreza njegovi konkretni individualni čustveni situaciji. Kadar tarnamo, da je življenje do nas krivično, da gre drugim bolje kot nam, lahko pomagajo kapljice vrbe.
Vrbov gaj Pomoč od drugih prihaja, |
Kapljice vrbe (angl. Willow, lat. Salix vitellina, slov. botanično ime: zlata vrba) nam pomagajo, kadar se počutimo kot žrtev in tožimo, da je življenje krivično do nas. V nerazrešenem stanju vrbe zagrenjeno ugotavljamo, da gre drugim bolje kot nam. Ni pravično, se pritožujemo. V sebi gojimo mnoge zamere do drugih, vendar jih ne izrazimo, ampak tiho tlijo v nas. Zdi se, kot da na neki način v stanju žrtve uživamo in z zadovoljstvom ugotavljamo, kako slabo je vse na svetu. Celo če nam gre dobro, tega ne priznamo. S svojo negativnostjo vplivamo tudi na druge, zagrenimo jim vsak svetel trenutek, tako da se nas raje izogibajo, kot da so z nami. Ostajamo vse bolj sami, zaviti v svoja negativna pričakovanja, ki se seveda prej ali slej uresničijo. Krivdo za vse, kar nas slabega doleti, naprtimo drugim ljudem, zunanjim okoliščinam, življenju. Krivi so drugi, ne mi! Ne uvidimo, da imamo pri vsem, kar nas v življenju doleti, vendarle tudi svoj delež. Kapljice vrbe nam pomagajo, da prevzamemo odgovornost za svojo usodo in uvidimo, kje so tisti vzvodi moči, kjer jo vendarle lahko oblikujemo tudi sami. Pomagajo nam, da se ne čutimo več nemočni, marioneta v rokah drugih, ampak se zavemo svoje moči in ugotovimo, kako lahko svoje življenje sami usmerjamo. V zrcalu zunanjega sveta smo zmožni prepoznati sebe. Pomirimo se z usodo in s sporočili, ki nam jih prinaša, ustrezno ravnamo. Vrba nas podpre, da sprejmemo težke izkušnje brez jeze, zamere in zagrenjenosti in se iz njih učimo. Tudi kadar imamo probleme z odpuščanjem in nikakor ne zmoremo odpustiti drugim, je vrba esenca, ki nam lahko pomaga.
Poglejmo primera. Janez, 70 let ima, je bil najstarejši sin, zato je moral najprej od doma in si sam služiti kruh. Denarja za njegovo šolanje v družini ni bilo, čeprav je bil nadarjen in si ni želel biti samo fizični delavec. Dekle, ki mu je bilo všeč, se je odločilo za njegovega mlajšega brata. Ostal je sam, brez družine in otrok, zagrenjen in mrk. Po šestdesetem letu se je začel umikati tudi iz družbe moških kolegov. Sicer pa je bil tako zlovoljen, da si ni nihče želel njegove družbe in so se mu vsi umikali s poti. Polglasno je momljal predse jezne obtožbe. Gojil je hude zamere predvsem do brata, vendar mu tega v vseh letih nikoli ni rekel. Vsakič ko je bil priča njegovi družinski sreči ob ženi in otrocih, je zagrenjeno in s tiho jezo razmišljal, kako krivično je vendar življenje do njega. Dovolil je, da mu je kapljice prinesla bratova žena. Po večmesečnem jemanju je začel razmišljati o svojem življenju in o tem, da se je vendarle osamil sam. Postopoma je postajal manj zagrenjen in zlovoljen in se je spet vrnil med ljudi. Ni jim več poskušal zagreniti vsakega svetlega trenutka, tako da so raje ostajali z njim, ob tem pa se je tudi sam začenjal bolje počutiti.
Janja, stara je 30 let, si je ob hudem padcu po stopnicah zlomila obe nogi. Ko bi morala z družino ravno na potovanje, ki se ga je že dolgo veselila, je ostala doma, drugi pa so odpotovali. Čutila je, da se ji godi krivica, in smilila se je sama sebi. Utapljala se je v negativnih občutkih in tudi družinskim članom njihovega veselja kar ni mogla privoščiti. Po jemanju kapljic vrbe se je poglobila v svoje življenje v zadnjih letih in opazila, kako se ni znala ustaviti vse do nesrečnega padca. Čas fizičnega počitka je izkoristila za študij, s katerim je že dolgo odlašala.
