Marija je bila poslušna, prijazna, rada je pomagala, naredila je, kar so zahtevali od nje starši, prijatelji, mož, sin. Imela je značilnosti karakterja Bachove tavžentrože. Marijin oče pa tudi mož Janez sta imela značilnosti karakterja Bachove vinske trte: ukazovala sta, zahtevala, če zahteve niso bile izpolnjene, grozila in namerno povzročala strah. Marija – tavžentroža je bila že kot otrok neopazna, pridna, poslušna, mirna, ubogala je vse po vrsti, z njo ni bilo težav. Janez – vinska trta je že kot otrok vodil gručo vaških otrok in določal, kaj mora kdo narediti. Nadzoroval je, ali naredijo, kar zahteva, in prebutal tistega, ki ga ni ubogal. Marija si je oddahnila po smrti očeta, ki se ga je bala, in prvič v življenju zadihala s polnimi pljuči. Tega občutka ni poznala. A kmalu je spoznala Janeza, ki ji je bil iz neznanega razloga všeč – tako samozavesten je bil, vedel je, kaj hoče in je to tudi naredil: njeno pravo nasprotje. Do nje je bil prijazen in nežen, a samo do poroke. Po njej se je vse spremenilo. Zdaj ji je določal – podobno kot nekoč oče –, kaj mora narediti in kako. Bala se ga je. Spet je komaj dihala, stiskalo jo je v prsih in grlu in bolelo v želodcu. Koža jo je srbela, da si jo je pogosto spraskala do krvi, začele pa so se pojavljati tudi resne bolezni, zaradi katerih ni mogla več delati. Ločila se je od moža. Zdaj so ji ukazovali odraščajoči sin in prijateljice, ki so ji občasno pomagale pri otroku. Bilo ji je tako težko in hudo, da je končno spoznala, da tako ne gre več naprej.
Po jemanju tavžentrože se je prvič v življenju vprašala, kaj si želi sama, odslovila prijateljice in postavila zahteve sinu, na njegovo izsiljevanje pa se ni odzivala. Poiskala si je prijatelja, a mu ni dovolila, da bi ji ukazoval in usmerjal njeno življenje. Razvajeni in ukazovalni sin se je ob odločni materi umiril in postal prijetnejši ne samo zanjo, ampak tudi za druge. Prijatelj je cenil njeno odločnost in sledenje sebi in jo je zaradi tega spoštoval. Njene alergije so izginile brez sledu in k zdravniku ni imela iti po kaj, saj je bila zdrava in zadovoljna. Spoznala je, da je želela vsem ustreči zato, ker si je želela ljubezni, ki je od očeta in matere ni dobila.
Zgodba se v mnogo različicah pojavlja pogosto in je značilna za ljudi z alergijami. Pritisk od zunaj in naša vase obrnjena agresivnost kot odgovor na njih si poiščeta izhod v alergijskih reakcijah. Ko se zaščitimo in ne dovolimo več pritiskov, izkoriščanja, manipulacij in zastraševanja, potrebe po alergiji ni več in lahko izzveni. Žal je za to potreben čas, spremembe se ne dogajajo čez noč, čeprav si tega želimo. Naučiti se moramo drugačnega, bolj konstruktivnega vedenja. Naučiti se moramo slediti sebi. To je tisto najbolje, kar moramo storiti zase in za druge! Dokler tega ne naredimo, v življenju srečujemo vinske trte, da na nas pritiskajo in nas izzivajo k spremembi.
