Rožič ali himalajsko plavico (angl. Cerato, lat. Ceratostigma willmottiana) je Bach našel gojeno na angleških vrtovih in je izjema med preostalimi divjeraslimi rastlinami, iz katerih sicer pripravljamo bachove esence. Pomaga nam, kadar se ne znamo odločiti in sprašujemo druge, kaj bi storili na našem mestu. Esenco potrebujemo, kadar kopičimo znanje, ne da bi ga uporabili. Če ne poslušamo svojega notranjega glasu, ampak se ravnamo po mnenju drugih. Vsi bachovi cvetovi nam pomagajo, da bolj jasno čutimo sebe in vemo, kaj nam je storiti, rožič pa še posebno! Kot otroci vemo, kaj hočemo, vendar se lahko zgodi, da moramo ravnati nasprotno od tega, ker tako zahtevajo starši ali vzgojitelji. Morda so nas ostro kaznovali, kadar smo ravnali po svojih občutkih. Glas v nas, ki nam govori, če smo nanj pozorni in ga upoštevamo, je tako zamrl. Zdaj se oziramo naokrog in pri drugih iščemo odgovore na svoja vprašanja.
Rožič je cvet intuicije. Intuicija oziroma prvi občutek v nas ob določenem dogodku ali osebi je vselej pravilen, vendar pa ga dostikrat ne slišimo, ker ga prekrijemo z razumskimi razlogi, ali pa to, da bi mu sledili, od nas zahteva pogum, ki ga ne zmoremo. Ko se ravnamo po nasvetih drugih, namesto da bi sledili svojim občutkom, se zdimo drugim naivni.
| Rožič |
| Vsako vprašanje že odgovor ima, v svoji notranjosti čutiš ga. »Kaj bi ti storil na mojem mestu?« Zakaj sprašuješ za nasvet? Potrebno znanje že imaš, Dvome odstrani ti modri rožič, Zdaj sam se odločaš, kaj dobro je, Rožič negotovost odpravil je, Ni važno, kaj reče zunanji svet, Potrebno znanje že imaš, Igor Kononenko |
Če smo notranji glas vedno znova preslišali in je zato zamrl, nam rožič pomaga, da ga z vztrajno pozornostjo spet obudimo. Pomaga nam razvijati našo intuicijo, tako da nam ta govori jasno in razločno, in zbrati pogum, da ji sledimo. Rožič prinese jasnost v naše zaznavanje. Spet čutimo glas svoje duše, svojega srca. Pomaga nam tudi, ko nam je mnenje drugih preveč pomembno in se sprašujemo: kaj bodo pa drugi rekli? S pomočjo rožiča si upamo slediti sebi, tudi ko drugi ne mislijo enako kot mi in nas ne podpirajo.
Dr. Edward Bach je zapisal: »Vse resnično védenje izvira iz naše notranjosti, zraste iz nebesedne komunikacije s svojo dušo. Bili smo pregovorjeni k veri, da se moramo pustiti poučiti od drugih, in tako je naš duhovni jaz zašel v pozabo. Tako pomembno je, da se spet zavemo, da leži vsa resnica v nas samih.«
Poglejmo primer: 23-letna Eva se slabo spominja svojega otroštva. Menda je bila v prvih petih letih pogosto tepena. V šoli je bila pridna in mirna učenka in je vedno naredila, kot so ji rekli. Mama jo je vpisala v gimnazijo, ne da bi jo vprašala, kam si želi. Eva se ni uprla, čeprav si je želela na glasbeno šolo. Težave so se pojavile, ko se ni znala odločiti za nadaljnji študij, mama pa je ni usmerila. Spraševala je prijateljice in jim sledila in se trikrat prepisala na drug študij. Glede fanta, ki ji je bil všeč, je vprašala mamo, in ker se njej ni zdel primeren, se je poslovila od njega. Hoditi je začela s fantom, ki je bil všeč mami, a sta se kmalu razšla. Nobene šole ni dokončala, saj nobena ni odgovarjala njenim resničnim željam in nagnjenjem. Po kapljice je prišla, ker je spoznala fanta, v katerega se je močno zaljubila, a ji je mama takoj dala vedeti, da ni primeren. Predvsem jo je motilo to, da je delal po svoje in njenega mnenja ni upošteval. Evo je prav to po eni strani privlačilo, po drugi pa jo navdalo s strahom, da bo ostala razpeta med mamo in fantom. Začela je tudi dvomiti o svojih čustvih do fanta. Esenco rožiča je ob drugih esencah jemala vse leto in kapljice so ji pomagale razjasniti najprej njene občutke do fanta, potem pa tudi njeno nespametno iskanje pomoči pri drugih, ko bi se morala odločiti sama. Vpisala je študij glasbe, kar si je že od nekdaj želela.
