NARAVNO

Bachove kapljice: pravi kostanj za odriv z dna

Objavljeno 29. junij 2015 18.00 | Posodobljeno 29. junij 2015 18.00 | Piše: Irena Roglič Kononenko

Ko čutimo, da smo na dnu prepada, in ne vidimo luči, nam lahko pomagajo kapljice pravega kostanja.

Pravi kostanj nam prinaša notranjo luč v trenutkih najglobljega obupa in praznine. Foto: Shutterstock

Pravi kostanj (angl. Sweet Chestnut, lat. Castanea sativa) nam pomaga v skrajnem stanju, ko se nam zdi, da smo na meji tega, kar človek še lahko prenese hudega. Čutimo, da smo na dnu prepada, in ne vidimo več luči. V skrajnem brezupu, ko nimamo več kaj izgubiti in smo čisto sami, smo pripravljeni spustiti naša pričakovanja in razumsko kontrolo in se predati višji volji. V stanju pravega kostanja gremo simbolično v smrt in nato v prerojenje. Ko staro umre, pride nekaj novega, boljšega. Vendar moramo za to najprej narediti prostor. Strašljivo je spustiti staro, kajti nobenega zagotovila ni, da bo novo, boljše zares prišlo. V tem procesu se lahko tudi izgubimo. Morda se moramo posloviti od uničujočega partnerstva, neprimerne službe ali katere druge opore, ki se ji nismo mogli odreči, čeprav smo s tem zatajili sebe. Ljudje, ki si s pohlepnim delom uničijo zdravje, so potem, ko jim zdravnik pove, da jim je preostalo le še malo časa za življenje, morda pripravljeni uvideti, da vseh materialnih dobrin, za katere so se zgarali, v resnici ne potrebujejo. Človek ob agresivnem partnerju, ki ga ponižuje in se mu posmehuje, na točki, ko trpljenje postane neznosno, morda opusti navezanost nanj in je prvič v življenju pripravljen biti sam in brez opore; spozna, da si jo je tudi doslej zgolj umišljal, v resnici je ni bilo. Stanje pravega kostanja je ura resnice, soočenje s sabo, ki ne dopušča laži in izmikanja. Morda še zadnjič zgrešeno poskušamo, da bi vztrajali pri starem, navajenem, na videz varnem. A ne gre več. Ostali smo praznih rok, sami, obupani. Intenzivnost trpljenja je tolikšna, da se pod njegovo težo lomimo. Vendar ko je noč najbolj črna, je božja pomoč najbližja! Takrat prosimo iz dna duše, in take prošnje so lahko uslišane. Pravi kostanj nam prinaša notranjo luč v trenutkih najglobljega obupa in praznine. Pomaga nam iti skozi proces smrti in prerojenja. V skrajnem in neopisljivem trpljenju nam prinaša spoznanje in možnost preobrazbe. Vodi nas skozi noč k luči.

Bachove kapljice s o naravna pomoč v čustvenih stiskah, so brez stranskih učinkov in nas čustveno uravnovešajo. Običajno se za posameznika pripravi mešanica pripravkov (od dve do sedem esenc) na osnovi pogovora. Taka mešanica je izbrana posebej zanj in ustreza njegovi konkretni individualni čustveni situaciji.

Poglejmo še primer. Ko si je Nataša ustvarila družino, si je želela predvsem eno: varen dom za svoje otroke, ki naj bi odraščali z očetom in mamo. Sama tega ni poznala, saj je živela samo z mamo. Ko so prišle zakonske krize, je zato zmerom imela v mislih predvsem to, da mora ne glede na vse ohraniti zakon. Ko jo je mož ob otrocih varal, je stisnila zobe, ostala in počakala, da se je vrnil k njej. Bolečina je bila huda, a se je tolažila, da dela v dobro otrok. Ko se je varanje ponovilo, ji je bilo še huje. Zboleli so njeni starši in skrbela je zanje, čeprav so podprli njenega moža in ne nje, kar jo je globoko ranilo. Sestra, ki je bila njena edina prijateljica, je umrla v prometni nesreči. Težko je doživela to izgubo in sprejela v svoj dom še njenega majhnega otroka, saj je živel samo z mamo. Mož skokov čez plot ni opustil, začel se je vdajati alkoholu in jo je nekoč udaril. Komaj so jo rešili. Mera je bila polna in čutila je popoln obup in temo. Bila je čisto sama. Odšla je z otroki od doma v najeto sobico. Kapljice divjega kostanja so ji prinesle žarek tolažbe in svetlobe. Ne poskuša več ohraniti zakona, ampak je pripravljena sprejeti, kar ji je življenje namenilo. Čez tri leta sporoči, da je z novim partnerjem, s katerim se razumeta in skrbita za otroke.Čeprav je občutenje v stanju pravega kostanja skrajno, pa mnogokrat na zunaj ni jasno vidno. Dogaja se na notranjih ravneh in morda se včasih skrajnosti stanja ne zavedamo. Čeprav smo v stanju pravega kostanja obupani, pa smo še vedno aktivni in si želimo najti pomoč čim prej, najraje takoj, saj čutimo, da ne bomo več dolgo zdržali. Če pa smo pasivni, morda potrebujemo gorjušico; v primeru popolne apatičnosti divjo vrtnico.

 

Pravi kostanj
Avtor besedila:
 Igor Kononenko

Kaj res trpljenje je učenje?
Ostal sem čisto sam.
Tega sploh več ne prenesem,
luč čakam zaman.

Brezmejna tema, brezizhodnost,
kako bo šlo naprej?
Brezup, trpljenje, sem izgubljen,
zakaj ni boga, mi povej!

Pravi kostanj mi pomaga
iti skozi temo.
Pričakovanja sem izničil,
Bog mi ponudi roko.


Božja pomoč je najbližje,
kadar najhuje je.
Izgubil sem se in se našel,
NIČ pomeni VSE!



 





 

Deli s prijatelji