Jesenska vresa (angl. Heather, lat. Calluna vulgaris) nam pomaga, kadar smo osredotočeni nase in se ukvarjamo samo s sabo, drugi nas ne zanimajo. Čutimo nezadržno potrebo, da govorimo in govorimo samo o sebi. Poskušamo pritegniti pozornost. Ne znamo poslušati drugih. Druge želimo imeti ob sebi zato, da nas poslušajo. Na vsak način jih želimo zadržati ob sebi, ne dovolimo jim oditi. V nerazrešenem stanju jesenske vrese smo globoko osamljeni in mislimo, da bomo osamljenost pregnali z drugimi. Morda smo bili v mladosti deležni le malo pozornosti in ljubezni in poskušamo zdaj to izsiliti, vendar drugim ne pokažemo, da smo v bistvu potrebni njihove pomoči, in se, nasprotno, delamo suverene. Hvalimo se s svojimi dejanji, radi pretiravamo s hvalo.
Za druge je zelo naporno biti skupaj s človekom v nerazrešenem stanju jesenske vrese. Lahko molči in posluša in se slej ko prej zave, da je »jesenski vresi« čisto vseeno zanj. Morda ga celo vpraša: »Kako si?«, a na odgovor ne počaka, ampak že hiti razlagati, kako je ona. Otroci v stanju jesenske vrese nenehno potrebujejo pozornost, ne znajo biti sami in se ne znajo sami zamotiti. Niti igrati se ne znajo sami. Pozornost poskušajo izsiliti zlepa ali zgrda. Če ne gre drugače, so problematični (nagajajo) in tako dobijo pozornost. Tudi negativna pozornost je boljša kot nikakršna! Uživanje kapljic jesenske vrese v nas razvija sposobnost za odnose, za pristne stike. Znamo tudi dajati in ne samo sprejemati. Drugi nas zanimajo, znamo se vživeti vanje. Znamo molčati in znamo uživati v poslušanju drugih, te zdaj tudi zares slišimo. Jesenska vresa nam pomaga razumeti, da smo del duha celote, povezani z vsem in vsemi. Lahko smo sami, ne da bi se počutili osamljene.
Včasih se stanje jesenske vrese izrazi v navzven obrnjeni obliki, kot smo ga opisali, včasih pa tudi v navznoter obrnjeni obliki. V zadnjem primeru človek ne poskuša biti na vsak način v družbi z drugimi. Lahko je sam, se pa ukvarja samo z mislimi o sebi, te ga povsem prevzamejo in v celoti zaposlijo. Notranje se ukvarja samo s sabo.
Njenemu govorjenju ni bilo konca, nato pa ...
Poglejmo primer. Ljubi so vse znanke bežale s poti. Ko jim je začela govoriti, njenemu govorjenju ni bilo ne konca ne kraja. Če se je hotela znanka posloviti, je Ljuba stopila za njo in nadaljevala samogovor. Stopila je na prag in ji zaprla pot. Kdor ji je hotel uiti, je moral biti grob in jo fizično odstraniti. Če ni bilo ob njej nikogar, je bila skrajno nesrečna. Usedla se je k telefonu in po njem govorila ure in ure. Izgovori klicanih, da nimajo časa, niso zalegli. Pogosto se je oseba že poslovila, celo večkrat, a Ljuba je vselej mojstrsko nadaljevala pogovor in se ni pustila odsloviti. Pomagalo je edino to, če si slušalko odložil, a celo v tem primeru je potoček Ljubinih besed pogosto žuborel še naprej, dokler ni končno opazila, da je ostala sama … Po kapljice je prišla iz drugih razlogov, ni zmogla videti, v čem je njena težava, vendar je ni bilo težko odkriti, saj je tudi tu samo govorila. Po odkriti besedi terapevtke, kaj počne in kako s tem deluje na druge, se je zjokala, saj se je zavedla svoje osamljenosti. Bila je pripravljena piti kapljice jesenske vrese. Začela je vaditi poslušanje drugih. S pomočjo kapljic ji to postopoma tudi uspeva. Znanci na njej opažajo spremembe. Ni več neznosnih poskusov, da bi jih zadržala, ko želijo oditi. Vpraša jih po počutju in zares jo zanima, kako so. Počaka na odgovor. Pozornost, ki jo je nekoč hotela izsiliti, zdaj spontano priteka k njej. Znanci raje prihajajo k njej.
