Bachove kapljice: bor za samospoštovanje

Kapljice bora (angl. Pine, lat. Pinus sylvestris, slov. botanično ime: rdeči bor) nam pomagajo, kadar si očitamo, da smo nekaj naredili narobe. V nerazrešenem stanju bora smo pripravljeni sprejeti krivdo tudi za dejanja, ki jih nismo storili – smo grešni kozel za vse. Opravičujemo se, če smo na primer bolni. Slabo se počutimo, če moramo drugim jasno povedati svoje mnenje. Težko sprejmemo kaj od drugih, saj smo prepričani, da smo slabi in nam nič ne pripada. Tudi ko nam gre dobro, se ne moremo veseliti, saj čutimo, da si tega ne zaslužimo. Včasih se zdi, da se opravičujemo za vse: za to, da sploh živimo, dihamo, obstajamo. Nekje globoko v sebi čutimo, da smo nevredni in krivi, čeprav ne vemo, kaj smo zakrivili. Prepričani, da bi morali izpolniti zahteve in pričakovanja drugih, imamo občutke krivde, če se ne podredimo in kaj zahtevamo zase.

Občutki krivde so pogosto nezavedni. Zelo nekonstruktivni so v našem življenju, če ga obvladajo. Preprečujejo nam, da bi napredovali, ker se sami – pogosto ne da bi vedeli, za kaj – kaznujemo na najrazličnejše načine: na primer tako, da vztrajamo v neprimerni in obremenjujoči službi ali ob nerazumevajočem ali agresivnem partnerju. Ne izkoristimo dobrih priložnosti, če nam jih življenje ponudi.

Bor nam pomaga konstruktivno ravnati z občutki krivde, tako da krivde nismo pripravljeni sprejeti neupravičeno in da se osvobodimo napačnih pričakovanj drugih. Ob resničnih napakah pa nam pomaga, da popravimo storjeno škodo, če je to še mogoče; če ni, pa da naredimo sklepe, kako bomo ravnali v prihodnje, in gremo naprej. Pomaga nam, da sprejmemo sebe, svoje svetle in temne strani, in si nehamo očitati. Z njegovo pomočjo razvijamo samospoštovanje in se osvobajamo od napačnih pričakovanj drugih.

Včasih se zdi, da se opravičujemo za vse. Foto: Shutterstock

Poglejmo primera. Leon je bil nezakonski otrok. Mati mu je očitala, da si zaradi njega ni mogla poiskati partnerja in ustvariti družine. Čutil se je krivega za njeno nesrečno in neizpolnjeno življenje. Najbolje bi bilo, da se sploh ne bi rodil, je bil prepričan. V šoli so za različne prestopke pogosto po krivem obdolžili njega. Ni se branil in ni izdal pravih krivcev. Ko se je poročil, se je vedno počutil krivega, če je bila žena nezadovoljna. Po kapljice je prišel, ker je bil izmučen od prizadevanja, da bi ugodil ženi in predpostavljenim v službi; pogosto je bil mučno razpet med pričakovanji obeh strani. Ob pitju kapljic bora je spoznaval, da mu ni treba še več delati in ugoditi obema stranema, ampak sprejeti sebe in svoje zmožnosti. Bor ga je podprl pri učenju prvih korakov, kako se upreti in osvoboditi napačnih pričakovanj drugih.

Milena je živela z neprijaznim in nergaškim možem, ki ji ni naklonil tople besede. Ni se pritoževala, čeprav se je žalost v njej poglabljala. Odrasli otroci so prevzeli možev način obnašanja do nje. Vedno so samo zahtevali, nikoli niso pokazali hvaležnosti in prijaznosti. Vseeno jim je vselej ustregla. Če kdaj ni mogla, se je počutila krivo in si je očitala, da jim ne zmore dati, kar si želijo. Ko je zbolela in obležala, se je počutila, kot da jih je izdala. Kapljice bora so ji pomagale razumeti, da ni dolžna biti služkinja domačim in da ima pravico živeti življenje, kot si ga želi. Odločila se je, da se osvobodi in odide stran od doma, prvič z občutkom svobode in zavesti, da radost življenja pripada tudi njej in da jo bo poiskala.