Svetovna babiška konfederacija (International Confederation of Midwives, ICM) je leta 1992 za mednarodni dan babic razglasila 5. maj. Dan, ko praznujejo babice po vsem svetu, je tudi priložnost za seznanjanje širše javnosti s tem poklicem, počastitev njihovega dela ter zavedanje pomena babištva na lokalni, nacionalni, regionalni in globalni ravni, konec koncev pa tudi dan, ko lahko babice opozorijo na težave, s katerimi se soočajo – čeprav pomočnice pri porodih seveda obstajajo tako rekoč od nekdaj in čeprav je kot na dlani, da imajo babice najpomembnejšo vlogo v času poroda in po njem.
ICM je junija 2011 v Durbanu v Republiki Južni Afriki sprejel definicijo poklica babice: »Babica je oseba, ki je uspešno zaključila javno priznan študijski program babištva, ki temelji na ICM osnovnih kompetencah za babiško prakso in ICM standardih za izobraževanje babic; je vpisana v register zdravstvenih delavcev, je pridobila licenco za opravljanje babiške dejavnosti, uporablja strokovni naslov babica in dokazuje usposobljenost za izvajanje babiške prakse. Babica je prepoznana kot odgovorna in zanesljiva strokovnjakinja, ki dela v partnerstvu z žensko, jo podpira, neguje, ji svetuje med nosečnostjo, porodom in v poporodnem obdobju. Spremlja žensko med porodom, pri čemer se zaveda lastne odgovornosti, izvaja pa tudi babiško nego novorojenčka in dojenčka. Ta skrb vključuje preventivne ukrepe, promocijo normalnega poroda, prepoznavanje zapletov pri materi in otroku, dostop do zdravstvene oskrbe ali druge ustrezne pomoči ter izvedbo nujnih ukrepov. Babica ima pomembno vlogo pri zdravstveni vzgoji in izobraževanju ženske, družine in širše družbene skupnosti. Njeno delovanje vključuje perinatalno vzgojo, pripravo na odgovorno starševstvo, posega pa tudi na področje zdravja žensk, spolnega ali reproduktivnega zdravja ter zdravja otrok. Babica lahko deluje na domu, v skupnosti, v bolnišnicah, na klinikah ali v zdravstvenih domovih.«
Babice potrebujemo
Področje njihovega dela je torej zelo široko, a zaradi reform v šolstvu in zdravstvu v 80. letih so babice izgubile precej področij dela, zdaj pa jih težko pridobivajo nazaj. Prizadevajo si namreč za kontinuirano babiško oskrbo, da bi se babice vključevale tudi na področje načrtovanja družine, spremljale žensko v nosečnosti, ob porodu in v poporodnem obdobju.
Ste vedeli, da je babištvo zdravstveni poklic z najdaljšo tradicijo? Prva babiška šola je bila v Ljubljani kot ena prvih poklicnih šol v Evropi ustanovljena že davnega leta 1753, nepretrgoma je delovala 228 let, v 80. letih prejšnjega stoletja je bilo tovrstno izobraževanje ukinjeno, v 90. pa znova uvedeno. Ob vstopu Slovenije v EU se je šolanje babic spremenilo, ločilo se je od zdravstvene nege in postalo samostojna stroka, ki je v zadnjem času doživela velik napredek, a dela klub temu, kot rečeno, še ni konec; čeprav je v nacionalni strategiji razvoja in zakonu o zdravstveni dejavnosti zapisana potreba po povečani vlogi babic pri prevzemanju novih samostojnih vlog pri zdravih nosečnicah, to v praksi poteka preveč počasi. Vloga diplomirane babice je opredeljena na področju preventivnega zdravstvenega varstva žensk na primarni ravni, kjer lahko ta pri zdravi nosečnici samostojno opravi pet pregledov, to je v 16., 32., 37., 38. in 39. tednu nosečnosti, in tako razbremeni ginekologa.
Pohod in tek Ob njihovem mednarodnem dnevu bo tradicionalno srečanje babic na Šmarni gori, na Prešernovem trgu v Ljubljani pa bo letos že četrti dobrodelni tek, dolg tri kilometre, v podporo babištvu. »Namenjen je vsem generacijam, da se srečamo, družimo in naredimo nekaj dobrega za svoje zdravje,« so zapisale bodoče babice in babičarji, ki želijo podpreti ter javnosti približati ta poklic. |
Pri nas je trenutno okoli 700 babic in babičarjev, zadnjih sicer samo pet, en študent pa končuje študij, ki delajo predvsem v obporodnem varstvu, manj pa v predporodnem varstvu nosečnic, porodnic in novorojenčkov. Ena največjih težav je torej njihova zaposlitev, pojasni Gordana Njenjić, ki je slabih dvajset let kot babica delala v porodnem bloku KO za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana in na svet pomagala več kot 4200 novorojenčkom, zadnjih 16 let pa predava v tamkajšnji šoli za starše: »Babice se zdaj težko zaposlijo, saj tam, kjer bi morala biti, nameščajo medicinsko sestro. To ni pošteno! Večina še vedno zatira ta profil v zdravstvu, in ni pošteno od nas, da uničimo eno poklicno skupino – in to tako zelo pomembno! Babice potrebujemo! To je tako, kot da bi splošnega zdravnika namestili, da dela zalivke na zobeh, in obratno, zobozdravnika v splošno ambulanto, saj sta oba končala medicino. Žal stroka ponekod tega ne razume, da o laični populaciji ne govorimo,« je neposredna sogovornica, ki našteje, kje vse bi morale biti zaposlene babice, to je, kot rečeno, v timu ginekologa, morala bi obiskovati mlado mamico na domu, v Nemčiji, denimo, pride v 1. tednu kar 10-krat, deliti informacije v šoli za starše. »Žalosti me, ko rečejo, da je za babico samo porodna soba. To ni res! Zanjo je ženska od rojstva do smrti!« Njenjićeva poudari pomembnost tega poklica.
Kot nekdanja predsednica strokovnega združenja, zdaj je njegova podpredsednica, ima veliko zaslug za obstoj sekcije medicinskih sester in babic in njeno uveljavitev v domačem prostoru ter mednarodnih vodah, leta 1999 je bilo združenje sprejeto v ICM, od leta 2000 pa so pridruženi člani Evropske babiške zveze. Sekcija skrbi za strokovni razvoj zaposlenih na področju zdravstvenega varstva žensk in otrok ter pripravlja nacionalna priporočila in kadrovske normative.
In še skrb vzbujajoč podatek: zaradi zapletov med nosečnostjo in porodom na leto umre približno 287.000 žensk in tri milijone novorojenčkov, na milijone jih je zaradi vzrokov, povezanih z zapleti v nosečnosti in po porodu, prizadetih. Večino zapletov med porodom in smrti novorojenčkov bi lahko preprečili, če bi bilo dovolj usposobljenih babic. Da bi zadovoljili potrebe po skrbi za matere v svetu, bi jih po oceni ICM potrebovali še 350.000.
