Artičoka krepi in razstruplja

Artičoka je eno od najstarejših živil, kar jih pozna človek. Od nekdaj je bila zelo cenjena vrtnina, francoskih tržnic si skorajda ne moremo predstavljati brez nje, prav tako ne italijanske kuhinje. Vijolične cvetne glavice so čudovite, zato je primerna kot okras v vazi, najbolj okusni del pa so mesnata cvetišča.

Pripravimo jih na številne načine, lahko so del vsakdanjega ali pa razkošnega jedilnika, vsekakor je zaznamovala italijansko kuhinjo. Surove artičoke ne moremo jesti, saj je težko prebavljiva, kuhana ali pečena pa je prvorazredna kulinarična delikatesa. Iz kuhanih in pomešanih z oljčnim oljem ter narezanimi oljkami pričaramo okusno pomako, za namaz jih pomešamo s tuno (iz konzerve ali pa svežo in popečeno), črnimi oljkami in kaprami ali pa oljkami, nasekljanimi orehi in limonovim sokom ter oljčnim oljem. Lahko so sestavni del solat, predjed ali samostojni obrok, če jih nadevamo, iz njih lahko pripravimo tudi juhe.

Okusna zelenjava pa je tudi zdravilna. Artičoke rastejo v Sredozemlju, na območju z najmanjšim odstotkom kroničnih obolenj na svetu. Zanimivo zgodovinsko dejstvo je iz 16. stoletja: artičoko so tedaj uživali zgolj moški, za ženske je bila prepovedana, saj je veljaka kot afrodiziak. Je odličen vir folne kisline, vitaminov C in K pa tudi magnezija. V tradicionalni medicini se je artičoka uporabljala za spodbujanje apetita, zdravljenje slabe prebave, kroničnega vnetja jeter in ledvic pa tudi vranice in za lajšanje tegob sladkorne bolezni. Nemški znanstveniki z univerz Tübingen in Hamburg so potrdili njen pozitivni vpliv na delovanje jeter in žolčnika. Pomagala naj bi uravnotežati maščobe v krvi, na splošno pa se priporoča za razstrupljanje in krepitev organizma. V sodobnem času hitre in pogosto tudi nezdrave prehrane ter nezadostnega gibanja ne bo odveč, če jih bomo uživali večkrat. Sveže so že na tržnicah.