Intervju sva raztegnili na vse popoldne, saj sva se v prijetnem retro ambientu lokala Panorama Stara pošta v Kranju in ob kozarčku penečega se vina počutili zelo udobno. Izbira lokacije ni bila naključna, saj je to eden njenih zadnjih projektov. Po več letih dela v oglaševanju in wellnessu se je namreč posvetila še svojemu osnovnemu poklicu – arhitekturi.
Ne skrivate let in ponosno poveste, da jih imate 52. Kakšna je glavna razlika med vami in recimo dobrih 20 let mlajšimi?
To, da smo pri teh letih doživeli vsaj eno veliko ljubezen, vsaj eno veliko razočaranje, rodil se nam je vsaj en otrok in hkrati z njim tudi zavedanje, da se je s tistim dnem naše življenje za vedno spremenilo. Iz nekega zaletavajočega se bitja, ki se mu zdi vse dosegljivo in mogoče, smo po letih preskakovanja ovir, ki so nas naučile, kako se spopadati z življenjem, prešle v fazo modrosti. Ta pa ni nič drugega kot sposobnost varovanja sebe pred lastno norostjo, ki si jo imel prej. Vsi starejši mladim zavidamo ta nedolžni in zvedavi pogled na življenje. Zelo rada se družim z mladimi, sovrstnikov, razen redkih izjem, skoraj ne poznam več.
Se vam zdi, da so se oni postarali, vi pa ne?
Gre za to, da so ti ljudje dosegli tisto, kar so hoteli doseči. Stopili so v svojo cono udobja in v njej bodo ostali do upokojitve in še po njej.
No, vas cona udobja nikoli ni preveč zanimala …
Res je (smeh). Nazadnje sem stopila iz nje, ko sem se otresla navezanosti na materialne dobrine.
Vas je ta prej vodila?
Pravzaprav ne, so pa zaradi tega, ker si jih nisem postavljala kot cilj, prihajale same. Veliko let sem živela dobro, v obilju, potem pa je prišla kriza, ki me je prisilila gledati na stvari drugače. Če sem si hotela rešiti kožo, sem morala stopiti iz svoje cone udobja, zato da sem spet spravila stvari v red, sem morala premakniti tudi kakšno goro, ne samo skale. V resnici je lepo, da imaš takšno izkušnjo, da se ti tvoja ustaljena pot v celoti izmakne.
Kriza se je začela z ločitvijo od moža Iztoka Aberška in je precej spremenila tok vašega življenja …
Čez noč sem morala spremeniti svoj življenjski načrt. Ločitev mi je poleg vsega prinesla tudi deljenje podjetij in naneslo je, da sem morala nenadoma zamenjati poklic. Po ločitvi sem namreč 'podedovala' Sense Wellness z 20 zaposlenimi v Austria Trend hotelu in čez noč je promet padel za 70 odstotkov. To je bil velik izziv, lotila sem se ga praktično, predvsem pa z ukrepi na račun lastnega udobja. Na srečo so bili tudi v hotelu razumevajoči. Če sem hotela ohraniti likvidnost, sem se morala odreči vsemu …
Prej ste živeli jetsetovsko življenje in verjetno niti v sanjah niste pomislili, kaj vas lahko doleti?
Niti na kraj pameti mi ni padlo, kaj se mi bo zgodilo, ampak ko se je, sem najprej pomislila, da imam otroka in da se pač moram nekako znajti. Ni namreč pomembno, kaj se ti v življenju zgodi, ampak kako se boš tega lotil. Med drugim me je izučilo, da je en sam posel preveliko tveganje. Zato sem se začela ukvarjati še s turizmom in s svojim osnovnim poklicem – arhitekturo. Med kriznim obdobjem sem prijatelju opremila lepo počitniško hišo na Hvaru in potem so prišle ponudbe za nove projekte, med njimi tudi za vodenje wellnessa v Grand hotelu Union, in nisem mogla reči ne, čeprav nisem bila povsem prepričana, ali to lahko speljem (smeh). A laže je reči da in se potem ukvarjati s tem, ker če boš rekel ne, ne boš nikoli vedel, kaj bi se zgodilo. To je moj moto in to, da zadeve ne izpelješ, je zame nekaj nepojmljivega. Temu rečem škorpijonska sveta trma (smeh). Sem pa lani doživela drugo življenjsko razodetje po nosečnosti. Ne vem, ali se je mojim hormonom zmešalo, ampak zazdelo se mi je, da si moram na vsak način zastaviti novo pot za nadaljnjih 50 let, zato sem tudi sprejela vse te projekte.
To vas je stalo zdravja. Vas je vsaj to ustavilo?
Bila sem zanosna, zdelo se mi je, da sem nepremagljiva. Da bi se malo znebila stresa, sem odšla na počitnice na Bali, vendar sem po vrnitvi zbolela za otroško virozo. Mesec in pol sem bila dobro, potem pa mi je sredi projekta Union izpadlo dve tretjini las. Ko sem se počesala, sem iz izpadlih las lahko naredila kroglo. Bila sem kot ocufan ptič (smeh), ampak tri tedne sploh nisem imela časa za paniko ali obisk zdravnika. Ta me je potem le potolažil, da je to posledica viroze in stresa ter da bodo zrasli nazaj. Tudi vodilni v Unionu so mi pozneje priznali, da so se vmes malo ustrašili, saj sem bila menda videti res slabo.
Kar je redko. Vedno ste veljali za lepotico in tudi zdaj odlično skrivate leta …
Lepota je bila bolj ovira kot prednost in vedno sem dobila še kakšno dodatno preizkušnjo. Ampak če si dovolj vztrajen, okolica sčasoma klecne pred tvojimi vrlinami. Če se ne pustiš motiti in veš, da tisto, kar delaš, delaš prav in iz srca, to prej ali slej vodi k uspehu.
Je torej ključ tudi v samozavesti?
Nikoli nisem imela veliko kompleksov, vsekakor pa so 50. leta tista, ko se ženske na splošno znebimo kompleksov in spon.
Kako pa ohranjate mladosten videz?
Moja formula je: telovadba, enkrat na mesec nega obraza s francosko kozmetiko Carita, ki jo uporabljam že 12 let, proticelulitna terapija Endospheres in vsakih 10 dni mi bolečine v križu prežene tajska masaža. Z botoksom sem začela, ko sem bila sredi tridesetih. Pravzaprav je prvi botoks, ki je prišel v Ljubljano, pristal na mojem čelu (smeh). Pred tem nimam predsodkov. Če v manjših odmerkih kombiniraš več tehnik, ki so na voljo v kozmetični industriji, in če začneš zgodaj, je rezultat zelo dober. Glede na to, da sem estetka, se sama nikoli ne bi odločila za nekaj, kar bi me pogršalo, in okolica posegov ne sme opaziti.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
