Ohrovt ali hot dog, banane ali pivo – kalorije so še vedno kalorije. Vsaj tako smo mislili zadnjega pol stoletja. Zdaj pa si strokovnjaki niso več enotni.
»K izgubljanju teže smo pristopali računovodsko,« pravi dr. David Ludwig, endokrinolog in profesor nutricionistike na fakulteti za javno zdravstvo z ugledne harvardske univerze v ZDA. Zdravstveni strokovnjaki so se tradicionalno osredotočali na število zaužitih kalorij proti številu porabljenih. A po Ludwigovih besedah tukaj nastane vrsta težav. Denimo, dnevni vnos kalorij je resnično težko natančno spremljati. »Že sto kalorij na dan preveč lahko v nekaj desetletjih pomeni več deset kilogramov.«
Koristne maščobe
Če bi shujšali samo s tem, da bi porabili več kalorij, kolikor jih zaužijemo, bi bile diete z nizko vsebnostjo maščob odgovor na vse. To pa zato, ker ima določena količina maščob približno dvakrat več kalorij od enake količine ogljikovih hidratov ali beljakovin. Toda dr. Ludwig opozarja, da so se nizkomaščobne diete izkazale za neuspešne pri hujšanju. »Sredozemska dieta ali dieta z malo ogljikovimi hidrati se izkaže veliko bolje od nizkomaščobne, kar pa ne bi bilo mogoče, če bi bile kalorije edino pravo merilo.« Sredozemske diete in modna paleodieta namreč vsebujejo razmeroma veliko maščob.
Telo se različno odziva na kalorije iz različnih virov. »Našo težo določa zapleten sistem genetskih, hormonskih in nevroloških dejavnikov – in vse kalorije na ta sistem ne delujejo enako,« razlaga dr. Ludwig. »Določena hrana, ki vsebuje veliko naravnih maščob, je dejansko med najbolj koristnimi pri izgubljanju telesne teže in zmanjševanju tveganja za razvoj diabetesa in srčno-žilnih bolezni,« pojasnjuje ameriški endokrinolog, pri čemer ne pozabi našteti nekaj primerov, kot so oreščki, avokado in modre ribe. »Če bi samo šteli kalorije, bi se takšni hrani izogibali, saj jih vsebuje veliko. A hkrati je zelo nasitna.«
Hinavski ogljikovi hidrati
Po drugi strani pa rafinirani ogljikovi hidrati, denimo tisti v belem kruhu, piškotih, krekerjih in kosmičih, dvigujejo raven inzulina v krvi, ki sporoča telesu, da si mora nabrati čim več maščobnih celic. Takšni ogljikovi hidrati z visokim glikemičnim indeksom gredo hitro skozi naš prebavni sistem, zaradi česar lahko pojemo celo vrečko čipsa, a smo čez četrt ure spet lačni.
Dr. Richard Feinman, profesor celične biologije na državni univerzi v New Yorku, inzulin primerja s pipo. Bolj ko se zviša njegova raven v krvi, bolj se pipa odpre in več maščob se shrani v našem telesu. Feinman v svojih raziskavah na kalorije gleda z vidika termodinamike oziroma fizikalnih zakonov toplote in energije. Tako kot Ludwig zatrjuje, da je zamisel, da kalorije iz različnih prehranskih virov enako delujejo na telo, trapasta. Če poenostavimo, trditev, da je kalorija pač kalorija, ne drži, saj telo energijo iz različnih virov porablja različno, pravi dr. Feinman.
Glavno je, da ne smemo na hrano gledati le kot na zbirko kalorij, pravijo strokovnjaki. Če omejimo vnos rafiniranih ogljikovih hidratov in pojemo več beljakovin ter zdravih (rastlinskih) maščob, ki nas nasitijo, ne da bi se začele kopičiti v maščobnem tkivu, »lahko sodelujemo s svojim notranjim sistemom za nadzor telesne teže, namesto da bi se borili proti njemu,« pravi dr. Feinman. »Tako bomo lažje in naravneje shujšali.«
Nekaj pojmov
Kalorija je fizikalna enota za energijo, določena kot toplota, potrebna, da se en gram vode pri tlaku 1 atmosfere segreje za 1 stopinjo Celzija. Pri hranilnih vrednostih po navadi govorimo o kilokalorijah (kcal), nadomešča jih natančnejša energijska enota kilojoule (kJ).
Glikemični indeks (GI) je stopnja, s katero posamezna hranila vplivajo neposredno na spremembo ravni krvnega sladkorja v telesu po njihovem zaužitju. Živila razvrščamo na lestvico od 0 do 100. Višji ko je glikemični indeks, hitreje se zviša koncentracija glukoze v krvi, posledično se hitro dvigne inzulin, s tem pa nastanejo negativne posledice za organizem.