Kdo je na to sploh lahko ponosen? Tukaj je preveč stvari narobe in sprašujem se, kaj se je zgodilo s slovensko zdravo (kmečko) pametjo! Za marsikoga je bil to velik šok, najprej zato, ker odgovorni dopuščajo nastopati otrokom v oddajah, ki naj bi bile namenjene absolutno odraslim. Absurdno je, da otrok nastopa v oddaji, ki poteka v času, ko bi morali on in njegovi vrstniki že spati in je ne bi smeli niti gledati, kaj šele daleč od doma v njej nastopati in se izpostavljati. Otrok za zdrav duševni in fizični razvoj potrebuje določeno število ur spanja in obenem tudi red pri osnovnih potrebah. Le kdaj je ubogo bitjece tiste noči, ko je prihajalo domov iz vročega studia, nagnetenega z iskalci talenta, zaprlo očke, ki so še nedavno srkale zaslepljujočo svetlobo studijskih žarometov? Kdaj se je sedemletnica lahko umirila po burnih ovacijah, po vsem tistem megalomanskem izražanju pozornosti? Ni bilo dovolj. Treba jo je bilo potegniti v svet odraslih. Slovenija je bila navdušena nad angelskim glasom ljubke sedemletnice in ji naredila medvedjo uslugo. Divje klicarjenje se je začelo in prineslo zmago, blišč in slavo temu otroku, ki bi moral takrat že trdno spati in brezskrbno sanjati. Da niti ne omenjamo (ne)smisla petja pesmi, katerih besedil otrok te starosti niti približno ne razume. Naravnost groteskno in paradoksalno je gledati punčko pri izvajanju pesmi I Will Always Love You glasbene dive Whitney Houston ali pa na primer Someone Like You in Because Of You. Kaj se je zgodilo s slovensko zdravo (kmečko) pametjo?
Zdrava pamet, zdravo otroštvo
Ali jo je bilo res treba potegniti v naš svet prevrednotenih vrednot, kjer se postavljajo na piedestal slava, denar, uspeh, biti nekdo ne glede na ceno? Zgodba se na tej točki seveda ni končala – kot pravi znani slovenski pregovor: Kuj železo, dokler je vroče. »Po mesecih ustvarjanja in trdega dela v studiu,« kot je bilo zapisano na spletni strani 24ur.com (10. 12. 2011), »je Lina izdala svoj prvenec, album, CD.« Zdrava pamet pove, da otrok te starosti za zdrav razvoj potrebuje zdravo otroštvo, kar pomeni globoko občutje varnosti, sprejetosti in skrbi – najprej to dajo starši, nato okolica. Gre za določeno brezskrbnost, igranje in branje pravljic pred spanjem ter varno počutje v zavetju doma, ki ga omogočijo prisotni starši. Šele pod temi pogoji se bo otrok celostno razvil, v psihično stabilno in integrirano osebnost. Ampak namesto brezskrbnega otroštva je Lina dobila mesece ustvarjanja in trdega dela v studiu. Verjetno tudi ni odveč omeniti zaslužkarstva odraslih, h kateremu prispevajo »otroci z angelskim glasom«.
Roparji otroštva
Linin življenjski slog ni osamljen, danes je namreč poplava vseh mogočih in nemogočih obšolskih dejavnosti (lahko govorimo že o tistih ob vrtcu). S tem oropamo naše malčke otroštva, časa in priložnosti, da bi se bivanjsko trdno zasidrali. Preveč je obveznosti, preveč je ljudi, s katerimi mora otrok vsak dan vzpostaviti odnos, ki ga glede na čustveno zrelost še ne zmore, preveč je pričakovanj, preveč je podzavestnih in zavestnih sporočil, da je treba biti najboljši, da šteje le zmaga, da je treba biti najpametnejši, da je treba biti najuspešnejši, preveč je pehanja za zmago in slavo … Ob tem se ne pojavlja samo vprašanje smiselnosti teh dejavnosti, ampak tudi, kaj bi lahko otrokom ponudili namesto tekanja iz ene telovadnice v drugo in iz ene dvorane v drugo. Kaj bi moralo biti tam namesto tega, pa ni? Morda prisotnost staršev doma; tako fizično kot čustveno. Kar nenadomestljivo ustvarja varno družinsko vzdušje, po čemer otrok hrepeni in kar potrebuje za dobro počutje in bivanjsko zasidranost, ki mu je pozneje odskočna deska v življenje.
Ne čudimo se apatiji najstnikov
Zato se ne smemo čuditi, ko so mladostniki npr. pri petnajstih iztrošeni, izmozgani in naveličani vsega. Apatični in nenavdušeni za kar koli, melanholični v odnosih in ustvarjanju. Dovolj jim je vsega. Iztrošilo jih je nenehno izpolnjevanje pričakovanj okolice. Ugoditi vsakemu in vsem za vsako ceno je preveliko breme tudi za odraslega, prej ali slej se človek znajde na robu svojih psihičnih moči in nekje poči. Nezavedno se na ta način vceplja v njegovo notranjost, da mora vedno nekaj narediti, in to dobro, najboljše, odlično, da bo sprejet, ljubljen, pohvaljen, varen. Prav to je antipod ljubezni, ki ne postavlja pogojev. Breme je preveliko. Tudi zato mnogi kasneje zapadejo v eksistencialno krizo, krizo smisla ali v bivanjski vakuum.
Dandanes se ogromno govori o pravicah naših otrok. Pojavlja se temeljno vprašanje: Ali otrok res nima pravice do brezskrbnega in sproščenega otroštva? Če že starši ne premorejo toliko odgovornosti do njega in do njegovega otroštva, bi morala nastopiti institucija, ki je prav tako zatajila. Ob poplavah raznih plakatov o različnih pravicah otrok je naravnost skrb vzbujajoče, da se prav noben od države plačanih strokovnjakov ne zavzame za to področje slovenskih otrok.
VEČ V TISKANI IZDAJI PRILOGE ONA
(doktorski kandidat, asist., univ. dipl. teol. Sebastjan Kristovič, dipl. inž. el.)